John Corsellis in Marcus Ferrar: Slovenija 1945

Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni.

Knjiga, ki rekonstruira eksodus 18.000 prodomobransko usmerjenih Slovencev. Tema resda ni nova, novum je pristop, ki se ogne tako obtožujoči perspektivi pregnanih kot tudi hladni refleksiji zgodovine. Avtorja preprosto zbereta spomine, pričevanja in arhivske dokumente, kot fil rouge pa nastopajo intervjuji s preživelimi in njihovimi otroci.

Kako lahko danes razumemo, da tolikšna množica zbeži tako rekoč na dan, ko je domovina osvobojena, ko jo je okupator zapustil? Avtorja nam prikazujeta ljudi, ki so maja 1945 hodili v službe ali šole, se podili po travnikih, uradovali ali kmetovali, bili zaljubljeni, ali pa obsedeni z delom. In potem njihovo pot skozi emigrantsko življenje.

To je eden najmočnejših delov knjige, zakaj nadaljnje usode so vsaka za sebe male človeške drame. Ljudje, ki so imeli v domovini domove in kariere, so bili vrženi v druge svetove, kjer so poprijeli za vsa mogoča dela in na novo oblikovali življenje. Kdaj dobesedno; nesrečnik, ki so ga knojevci pognali v smrtno kočevsko jamo, je uspel uiti, v Ameriki pa se je zoper nočne more boril z odločitvijo, da bo smrt premagoval z življenji in si tako okoli sebe ustvaril številno družino, ki z vnuki vred šteje več kot 30 članov.

Sam seznam sogovornikov je izjemno raznolik, vsebuje univerzitetnike, kmete, delavce, kirurge, uradnike, gospodinje in duhovnike, kot tudi različne dežele, v katere so pribežali: od Avstrije do Anglije, od severne pa do južne Amerike. Svoje spomine pripovedujeta kar dva kardinala: Alojz Ambrožič in Franc Rode.

Delu uspe, da iz teme politična emigracija naredi človečni pojem, s katerim se bralec lahko identificira. Učinek je krucialen: naenkrat populacija beguncev 1945 začne delovati kot samoumevni korpus Slovenstva.