Lado Ambrožič ml.: Novljanovo stoletje

Naslov Novljanovo stoletje bi bil domišljav, če knjiga ne bi govorila o Ladu Ambrožiču - Novljanu, učitelju, letalcu, partizanskem generalu, generalu jugoslovanskega vojnega letalstva, človeku, ki je na noge postavil jugoslovansko letalsko družbo JAT (...), in potem pri komunističnih oblasteh končal v nemilosti. Novljan je bil živa priča 20. stoletja. Spominja se konca 1. svetovne vojne in pripoveduje, da je imel kot desetletni fantič slabo vest, ker je na dan, ko bi se moral veseliti konca vojne, taval po igriščih Tivolija. Med 2. vojno je komandant legendarnega IX. korpusa, vojaške enote, ki je osvobodila Primorsko. Vso vojno hrepeni, da bi dočakal dan, ko bi s soborci vkorakal v Ljubljano. Vendar ga novembra 1944 doleti nesreča. Eksplodira minomet. Komandant glavnega štaba Franc Rozman - Stane umre, Novljan je hudo ranjen. Konec vojne pričaka med Prekmurjem in Mariborom. Ko pride težko pričakovana svoboda, Novljan pade v kolesje udbovskih intrig. Grozi mu dvajset let ječe; na koncu za dve leti ostane brez službe. Partija partizanskemu poveljniku ponudi, da bi bil direktor podjetja, ki prodaja zelenjavo. Namesto da bi prodajal solato, na noge postavi spodobno projektantsko podjetje. V penzijo gre mlad, piše knjige o NOB, udba pa ga zasleduje še v osemdesetih letih. Legendarni partizanski poveljnik moralno rehabilitacijo dočaka, ko si na proslavi ob 50. obletnici ustanovitve IX. korpusa dobesedno izbori pot do mikrofona. Komandant korpusa doživi ovacije soborcev. In ostane skeptičen tudi do novega sistema.

Novljan je leta 1988 in 1992 objavil dve knjigi spominov, Po čem je zmaga in Pol stoletja pozneje. Ambicijo, da bi avtobiografski opus sklenil s tretjim delom, mu je preprečil nesrečen padec, zaradi katerega ni več mogel pisati. Zato je tretjo knjigo napisal sin, Lado Ambrožič ml. Novljan, ki je izjemno bistrost duha ohranil do smrti leta 2004, je dele besedila diktiral, deli besedila so nastali po pogovorih med Ambrožičem mlajšim in očetom. Ambrožič ml. se je ob pisanju odločil za zahtevno in odgovorno formo. Piše, kot da bi zgodbo pripovedoval Novljan sam, v prvi osebi ednine. Ker je iz spremne besede Ambrožiča ml. razvidno, da je očeta izjemno spoštoval, je avtorjeva odgovornost toliko večja.

Kljub temu se Ambrožič ml. ni izognil občutljivi tematiki. Natančno opiše moralno zavrženost kolaboracije. Kritika delovanja škofa Rožmana, cerkvene, predvojne politične in gospodarske elite je ostra, a prepričljiva. Hkrati avtor skozi očetovo pripoved ponudi kompleksno analizo povojnih pobojev. In konča z zloveščim opisom hinavščine in izprijenosti komunistične politične elite.

Velika knjiga z majhno napako - manjka imensko kazalo.

+ + + + +