Andrej E. Skubic: Popkorn

Težko je pisati recenzijo knjige nekoga, čigar totalni fen ste. Andrej E. Skubic je moje bralske užitke osvojil z Grenkim medom leta 1999 (ja in osvojil je tudi kresnika), me dokončno začaral s Fužinskim bluzom leta 2001, ker je bil to pravi slovenski urbani geto roman devetdesetih, potem me malce izgubil v zbirki kratkih zgodb Norišnica, ki se mi je zdela le copy-paste Fužinskega bluza, a me nenehno držal v šahu s svojimi odličnimi prevodi sodobne angleške literature ter občasnimi kolumnami v časopisju ... Sedaj pa je tu Popkorn, "najboljši roman iz sodobnega življenja na natečaju Cankarjeve založbe 2006".

Najprej vprašanje: kaj je sodobno življenje? Diapazon te definicije je tako širok, da lahko sega od njuejdževskega Coelhovega bluzenja do Houellebecqovega zafrustriranega cinizma, če se recimo omejimo le na zgodbe najpopularnejših tujcev (ki seveda niso Dan Brown). Zgodbo Popkorna definira kot sodobno to, da je glavni junak Valter Koren podjetnik. Pa kaj potem. Sodobno naj bi bilo tudi to, da je Valter samski, da so ženske zanj le objekt opazovanja, čeprav nazadnje kresne svojo sodelavko - bivšo sošolko, a vso knjigo travmira za izgubljeno ljubeznijo in seksualno fantazmo sosede, kvaziprostitutke. Aha, sodobnih je tudi nekaj referenc v zgodbi, ki nedvoumno nakazujejo, da je bila napisana leta 2006, recimo zgodba o Trobčevem samomoru, Plutovih umorih in igrišču za golf v Lipici. Toda ali je to dovolj za zeitgeistnost? Ne vem, o tem bodo odločili zanamci, ki bodo ali pa ne bodo v Skubičevi zgodbi videli duha prvega desetletja 21. stoletja. Zame kot bralko, ki živi to desetletje, je zgodba Popkorna že videna. Zdi se, da je Skubica posrkal svet literature, ki jo tako rad prevaja. Od Trainspottinga Irwina Welsha do Tako pozno, pozno je bilo Jamesa Kelmana. Njegov stil je natančen posnetek pripovedne strukture te "nove škotske proze" s primesmi ostarelega postmodernizma v smislu preskakovanja fabule, nadrealnimi vložki, z vso jezikovno bravurnostjo posnemanja sodobnega pogovornega jezika. V vsej zgodbi me je še najbolj intrigirala zgodba o javnih usmrtitvah v Ljubljani, o tem, kako so pred mestno hišo zažgali kravo, če ravno niso našli tipa, ki jo je nategnil. Pa zgodba o Hudem Kljukcu alias Anžetu Koširju je vrhunski zgodovinski vložek. Toda v tem ni nič sodobnega.

Ja, lahko rečem, da sem bila ob Popkornu razočarana, a verjetno res le zaradi prevelikega pričakovanja. Popkorn ni absolutni bralski užitek, verjetno pa je Skubic vseeno najsodobnejši pisatelj, kar jih imamo.

+ + + +