Maruša Krese: Vsi moji božiči
Fotografije: Meta Krese, MK, Nova slovenska knjiga, Ljubljana, 2007, 18,74 EUR, 114 str.
Maruša Krese
Vsi moji božiči je med nominiranci za nagrado fabula za najboljšo zbirko kratkih zgodb, gre pa za utrinke, krokije, na hitro očrtane in nalašč nekronološke, asociativno nametane in tematsko razpršene božične situacije in atmosfere, kakor jih je v svojem mobilnem, skoraj nomadskem, nekje zapiše hipijevskem, življenju doživljala pisateljica, pesnica in esejistka. Božič ni izbran naključno, saj mu največkrat rečemo kar 'družinski praznik', torej dan, ki naj, če že ne drugega, pokaže družino v najboljši formi; ali pa vsaj tako, da vidimo, kako si njeni udje prizadevajo oponašati srečo in predstavo o srečni družini. Kresetova pa nasprotno; božiči so indikacija njenega strastnega in razseljenega potovanja skozi svet, skozi metropole in njihove satelite, Berlin, Amerika, Sarajevo, ali na poti znotraj trikotnika. Tudi kadar nastopata Ljubljana in Slovenija, je z božičem nekaj narobe, starši imajo partijski sestanek, spod sosedovih vrat pa diši po dobrotah. Zbirka bolj kot na sklenjeno zgodbo stavi na detajle, gradi in oblaga okoli pomenljivega fragmenta, ki najbolj zaznamuje prevladujoč občutek, pa je to potem enkrat hrček, ki na kolesu dirka, kot da hoče priti "do Pekinga", in vidimo, da podobno pripovedovalki vrti in vrvi po glavi, zakaj ne dom, zakaj ne kje drugje, zakaj sploh Evropa in podobno; ali pa se sprašuje, zakaj mora spet pobirati dudo na vseh štirih po letalu in zakaj tega ne stori raje sinov oče. Tej zbirki ne manjka izmodrene pronicljivosti, ki noče nič polepšati, niti občasne melanholije ali zagatnosti situacije, hkrati pa ji ne manjka samoironije, ki se mestoma prevrne v kratke replike, ki delujejo lucidno, duhovito, osvobajajoče. Zbirka noče literarizirati; zdi se, da ji več kot udarnost in všečno oblikovanje sile spomina ali organizacije gradiva pomeni avtentičnost, skoraj pesniška zgostitev, ki naj z zgodbo na nekaj straneh, z okruškom neke širše zgodbe prodre v tisti specifični sentiment in atmosfero - ki jo potem učinkovito in tudi zadržano, črno-belo, poudarja in dopolnjuje fotografija. Zato imamo potem občutek, da se ta proza začne na sredi, odsekano, in ravno tako tudi neha, da ne gre za oblikovanje, ki bi hotelo ugajati morebitnemu bralnemu okusu in zahtevam po zaokroženosti. Gre bolj za liste iz literarnega dnevnika, kakor jih je izbral datum, skoraj naključen, pa ne naključno izbran, za zapise, ki naj bolj ošvrknejo kot ujamejo življenjsko turbulenco in k nji pristopijo mehko, s spontanostjo in z odprtostjo. Za vsem pa stoji odločna in takoj spet - ko ugotovi, da je bila vedno ona "moški" v zvezi - skoraj obupana in dvomeča usoda, popisana ekonomično, neposredno, pa vendar tudi spravljivo in pronicljivo, in takrat se skupaj z avtorico nasmehnemo zagatam časov, ki jih ni več, in čutimo tudi mi to odtekanje in na koži sled zoba. Zoba časa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
