Janja Vidmar: Angie

Ko sem začel brati, so med mladinsko literaturo vsiljivo dominirale zgodbe o tem, kako punce srečajo par let starejšega dolgolasca, ki špila ali posluša rokenrol, jih slej ko prej napelje na mamila in deflorira, posledici tega pa sta po pravilu nosečnost in uničena mladost. Ali pa se je mularija zbrala, da bi pokazala, kako je kolektiv vedno nekaj več od posameznika, pa so potem uredili kakšen zapuščen mlin, podrtijo od avta ali pa skrivaj čuvali novofundlandca, v kriminalnem spektru žanra pa lovili koga, ki je iz nabiralnikov kradel časopis.

Vse je bilo pisano s stališča dedkov in njihove večne modrosti, vsak odmik se je izkazal za pogubnega; zdelo se je, da se je čas ustavil. Kasneje je nastopil Roza in začel mularijo učiti gnusnih veščin in jo bogatiti z nagravžnostmi, in to v rimah. Potem je literarno štafeto prevzela generacija prejšnjih gimnazijk pa mladostnikov na stopnicah in zdaj je razlika med mladinsko literaturo in tisto za odrasle težko določljiva, skoraj neprepoznavna, kar dokazuje recimo zbirka Najst pri CZ, pa tudi nekaj lanskih romanov, recimo Flisarjev Mogoče nikoli, kjer ima punca afazijo zaradi poškodbe možganov, kar razbije njen jezik in se mu moramo kar malo privajati, pa zato ni nič manj zagreta za reševanje svojih problemov z izgubo nedolžnosti in očetovega erotičnega in emocionalnega življenja.

Zelo blizu ji je - tako po postavitvi junakinje in osnovni atmosferi, pa tudi jezikovno - Angie, verjetno v prostoru najbolj produktivne Janje Vidmar, in samo didaktičen zaključek jo postavlja bližje mladinskemu kot odraslemu žanru; njena punca je dobila ime po komadu Rolingov, tistem za srednješolske stiskance, je panična, kompulzivno šteje in masturbira, na poseben način je disleksična, kar nabreka njene besede z dodanimi in/ali pomešanimi zlogi, ima zaprtje, agorafobijo in zgoščeno uteleša večino tistega, kar srečamo v adolescentskih terapevtskih skupinah.

Malo zaradi časa, malo zaradi vzgoje, zraven je hudega vajena bipolarna mati, ki sicer dela tibetance, je obsedena z mladostnim videzom in jo je strah odraščanja, oče, seveda odstotni, je bajker in roker, generacija dedkov je preveč potopljena v daljne, titoistične ideale, da bi jo razumela, kadar sploh pride do besede; to je dovolj sveža in prepričljiva podoba sodobne družine, kdo bi rekel disfunkcionalne.

Roman je napisan duhovito, reference, s katerimi Angie razume svoje stanje, so ves čas stari rok in citati iz biografij rokerjev, ta svet je precej odštekan in pisavi ne manjka duhovitosti in nekakšnega distanciranega ciničnega vpogleda, ki se kljub terapevtskemu tretmaju kaže kot nekakšna zdrava pamet. Vidmarjeva je jezikovno inovativna, samo včasih malo na silo, prav nič moralična, predvsem ne v prvem planu, pisavi pa se pozna občasno napihovanje volumna, ki razvodeni kakšno epizodo.

+ + +