Avgust Demšar: Olje na balkonu

Kaj vse se dogaja za temi stenami, kaj vse se dogaja v teh sobah, je temeljno vprašanje Grumovega Dogodka v mestu Gogi, in razen tega, da vsi kukajo drug drugemu v lonec, se tam res nič bistvenega ne zgodi. Kar bi moral biti umor, je samo ponesrečen ljubavni obračun, truplo shodi in z dogodkom ni nič. Od Grumovega časa med obema vojnama se je marsikaj spremenilo, najprej sta kriminalka in detektivka doživeli priznanje, žanrska dehierarhizacija v sedemdesetih letih je priskrbela predvsem parodijo žanra, recimo pri Maji Novak ali AAronu Kronskem. Vendar so se vedno bolj, čeprav brez večje kontinuitete, pojavljali tudi pisci pravih in neosmešenih detektivk, recimo Sergej Verč, ki je postavljal primere svojega inšpektorja na narodnostno mešano območje in mu je bilo vse skupaj samo izgovor za medetnične in znotrajmanjšinske konflikte, ali Igor Karlovšek, ki se je specializiral za pota tranzicijskega gospodarskega kriminala. Vštric je stopala profesionalizacija kriminala. Čeprav je nastalo kar nekaj kolportažnih zbirk kriminalk in detektivk, pa so te hitro usahnile in niso lansirale prepoznavnih imen, namesto tega se je v žanru z več, predvsem pa manj uspeha preizkusilo nekaj sicer nežanrskih piscev.

Demšarjevo Olje na balkonu, podnaslovljeno kot Prvi primer inšpektorja Vrenka, ima prepoznavno grumovsko atmosfero, gleduštvo, okostnjaki v omari, seksualno izsiljevanje, take stvari; gre za projekt, ki je čisto simpatičen in soliden, ne zato, ker bi bila enigmatična, detekcijska plast prav posebej komplicirana ali umetelna, nikakor, bolj gre za berljivo in obrtno povsem korektno mešanico vpogleda v organizacijo kriminalistične policije, popise forenzičnih postopkov, ki se nam zdijo čisto prepričljivi, predvsem pa gradi na jasni karakterizaciji.

Spet imamo klasično shemo starejšega, pronicljivega in rahlo tudi ciničnega starega kriminalističnega mačka in mlajšega, vajeniškega kolega ter nekaj silakov in operativcev. Predvsem pa je sama zgodba trdno zasidrana v štajersko prestolnico in pred nas postavi dovolj prepričljivo izpisanih osumljencev, ne umanjkajo pa kritičnost do lokalnega stanja duha in nekaj pikrih na zjebano gospodarstvo. Poudarjena in skoraj emancipatorična je inšpektorjeva odprtost do drugačnih spolnih praks, do profesionalk na tem področju in vsega tistega, kar javno mnenje obsoja, čeprav v resnici vsi to počnejo, samo skrivaj. Malce zmoti, da je namesto pronicljivosti metode, namesto britve razuma pri rešitvi primera odločilno naključje, inšpektor je skoraj njuejdževski intuitivec, po vzhodnjaško prepričan, da se je treba posvetiti čemu povsem drugemu, pa pride rešitev sama od sebe. Obetaven žanrski začetek, ki že napoveduje nadaljevanje.

+ + +