ANDREJ ŠIFRER: Muza moj'ga bluza

(CD '00, ŠifCo Music; distribucija: Dallas)

Slabo in dobro novico prinaša tale plošček. Slaba je nedvomno to, da so se Andrej in Šlafrock, godalni trio s harmoniko, sporazumno razšli, še preden so utegnili pokonzumirati sadove skupnega dela, ki bi, če vprašate mene, polno zrelost in pravi okus razvili šele na ploščku s svežim avtorskim materialom. Dobra novica pa je to, da je Šifrerjev odnos do "ponarodozabavljanja" neavtohtonih glasbenih zvrsti še zmeraj goden in ploden, tako glede prirejanja komadov (od Prešernovega Neiztrohnjenega srca do The Kinks in štikla Too Much On My Mind/Preveč stvari me žre) kot glede vznemirjanja javnosti s stihi tipa "všeč so mi ženske, ki dobro vedo, da jim po pivu prsi rastejo". Ne, žal niso nastali pod vtisom zapisa o princesi hmelja, ki ga je pred kratkim priobčil zasebni veseljak Blaž Ogorevc, ampak na podlagi nekega intervjuja s Čehinjo Evo Herzigovo, ki ji je dedek že kot deklici zaupal recept za uspešno polnjenje wonderbraja. Muza moj'ga bluza je v prvi vrsti instantna posledica ponudbe, ki je Šifrer pač ni mogel zavrniti. Med vandranjem po ZDA ga je na špil povabil Charlie Musselwhite, prve orglice bluesa in mož, ki naj bi s svojim imidžem inspiriral Dana Aykroyda in Johna Belushija v filmu The Blues Brothers. Skratka, dokaj soliden produkt pregovorne gorenjske podjetnosti. Mimogrede, če drži aksiom, da ima vsak narod tako estrado, kakršno si zasluži, smo lahko zadovoljni, da se Šifrerju navsezadnje sploh še ljubi izdajati plošče. Za pesmi kot Vonj železniških postaj, Grenko vino ali Stoj Marija mu še zdaleč ni zmanjkalo navdiha, marveč publike.

* * * 1/2