Gospod se v fičku pelje, v trebuhu melje kislo zelje (ponarodela slovenska)
© Tomo Lavrič
Življenje je težko, tako rekoč solzna dolina. Ko se vsak teden znova spravljam k temule pisanju, me nihče ne povpraša, ali imam mogoče gripo (imam!), ali so otroci naporni (so!), ali mi uredništvo Mladine plačuje prenizke honorarje (mi!). In če je človek še tako dobrega srca, se mu sem ter tja kljub vsemu dogodi, da ga tam globoko v srcu začne skeleti parva scintilla, drobna iskrica. Hudobije namreč. So trenutki, ko človekova nrav postane šibka in odprta zlu, čeprav še tako mikroskopskemu. Samo en primer. Sredi letošnjega januarja sta predsednik vlade in predsednik države kot vsako leto organizirala diplomatski sprejem na Brdu. Poleg predsednika Kučana je imel slavnostni govor tudi nam vsem ljubi doyen diplomatskega zbora, apostolski nuncij msgr. Edmond Farhat. V svoj ljudomili govor, kot seveda pritiče katoliški Cerkvi, pa je monsinjor vtkal kar nekaj očetovskih očitkov slovenski državi. Dobesedno takole: "V Sloveniji strokovnjaki opozarjajo, da je enakost pravic bolj teoretična kot praktična. Brezposelnost grozi, upokojenci so zaskrbljeni za svojo prihodnost, družine so vedno bolj ogrožene; veliko mladih, zasvojenih z alkoholom in drogo, se zateka k samomoru." Kje torej živimo Slovenci, v Belorusiji, Kolumbiji ali na Kitajskem? Vidite, tudi monsinjor je konec koncev tudi samo človek. Tudi v njem se lahko prebudi iskrica in potem žge in žge, podnevi in ponoči, tako da na koncu celo Slovenijo - razen opozicije, se razume - postavi v oslovsko klop.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
