26. 3. 2001 | Mladina 12 | Kultura
Slovenske divizije. Konec.
Profesionalnost amerišklih marincev
© Tomo Lavrič
Pisalo se je leto 1978, zame zelo pomembno leto. Neizbežno se je bližal trenutek, ko naj bi padla odločitev - kot zrela hruška - glede služenja vojaškega roka v tedanji JLA. Nor nisem bil, bolan tudi ne, vendar mi na kraj pameti ni padlo, da bi šel k vojakom. Toda sam pri sebi nisem videl, kako vse skupaj speljati. Skratka, bil sem v zelo slabi koži. Ne bi, a nisem vedel, kako. Rešil me je sin. Črnolas kodrolašček, štiri leta je imel. Nosil sem ga na ramenih, cukal me je za dolge lase in oba sva se imela prav v redu. Pa nama po drugi strani pločnika pride nasproti vojak. Vojak kot vojak, v tisti dolgočasni sivozelenkasti uniformi. Ne vem, kaj me je pičilo, vsekakor slab smisel za humor. Rekel sem sinu: "Vidiš, takle bom pa kmalu tudi jaz. V vojaški obleki." Sin me je krčevito zgrabil za lase in začel hlipaje jokati. "Ne, ne boš šel k vojakom. Ne pustim te!" Bil je popolnoma iz sebe. V tistem trenutku mi je postalo popolnoma jasno, da je z mojo vojaščino nepreklicno konec. Finito. Vrh vsega je bila še žena noseča. Moram priznati, da sem relativno preprosto opravil z vojaškimi psihologi in psihiatri. Predvsem zato, ker mi je bilo jasno, da v nobenem primeru ne grem v kasarno. In to so dojeli tudi oni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
