Serendipity v škatli za čevlje

Londonska pisarna The VUE: povsod škatle, škatle za srajce, škatla, v kateri je bila vinsko rdeča halja, škatle za čevlje, škatle ... in na škatlah napisi: The Pillow Book, The Draughtsman's Contract, na tretji Prospero's Books, na četrti The Cook, the Thief, His Wife & Her Lover, na peti Windows, naslednja z napisom 81/2 Women, in tako naprej, med škatlami pa sedi gospa Annabel Radermacher. Pisarna je hladna, Annabel si pripravlja čaj, vrata se odpro - pisarna Petra Greenawaya. Annabel ponudi čaj. Po dolgem pogovoru o vsem mogočem je bil rezultat zelo preprost: želja, da Greenaway napiše svoje sporočilo v urbano strukturo mesta Ljubljane. Annabel odpre predal pisalne mize, izvleče mapo z naslovom Ten Maps to Paradise in pravi: "Ljubljana bi lahko bila druga ali tretja." In potem so se stvari začele vrtoglavo odvijati. Peter Greenaway je priletel v Ljubljano, izbrali so kazemate na Ljubljanskem gradu, na katere stene bo narisal prvi zemljevid od desetih načrtovanih zemljevidov, ki vodijo do paradiža. Zavod Museum se je takoj lotil projekta.

In kje so začetki tega zavoda oziroma kako se je začela zgodba direktorice Museuma Barbare Novakovič Kolenc? Leta 1991, v času študija, je igrala Leni Riefensthal v predstavi Brigade lepote (režiserja Vlada Repnika), bila replikantka v gledališkem performansu Eme Kugler, premierno odigranem na ljubljanskem Nebotičniku, igrala je v diplomski predstavi Marka Peljhana Marinetti in Hlebnikov 3sto7najst A Tišina Ka, diplomirala iz igre z vlogo Jelene v Čehovem Stričku Vanji v režiji Anje Medved in bila je Ženska, ki nenehno govori, v predstavi Emila Hrvatina.

Peter

Leta 1993 je ustanovila Gledališče Museum, ki je leta 1996 postal Zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo. Ključnega pomena za njeno ustvarjalno pot je nedvomno ustanovitev Museuma in natančno načrtovan programa dejavnosti, nekakšna petletka. V letih 1993 do 1998 je realizirala šest gledaliških predstav in vsaka izmed njih je raziskovala enega izmed vidikov gledališkega: Čriček v pesti je temeljil na likovnem v gledališču, predstava Lo Scrittore je raziskovala čas in prostor, arhitekturo, predstava Emilija je bila posvečena besedi in zgodovini, Deklica in kontrabas pa glasbi. Zadnja predstava iz tega ciklusa Paracelsus in Frankenstein je temeljila na dramatiki in gibu. Opus petih predstav, realiziranih v petih letih, ki je raziskoval gledališko umetnosti skozi likovnost, glasbo, arhitekturo (čas in prostor), besedo in gib se je sklenil s sintezno predstavo z naslovom Vse najboljše - All together now, ki je nastala v sodelovanju z Domom upokojencev Tabor. Ali je to tistih pet gledaliških elementov, na katerih še vedno temelji gledališče? Mogoče, pravi Barbara ... in začenja svojo prvo repertoarno režijo v SNG Drami v Ljubljani, Racinovo Berenike. Njeno izhodišče sta tokrat beseda in slika. Ob tem, ko se pogovarjava, ali je beseda skrita v sliki, pripomni: "Museum je na neki način vizualna napaka v slovenskem prostoru. A učinkuje kot napaka skozi branje in interpretacijo zgolj iz gledališkega zornega kota. Predstave Museuma so najbližje umetnostni zgodovini in knjižnici. Prav zaradi tega posrečenega nesporazuma in dejstva, da pretežni del pomena vsake od predstav nosi podoba, torej vizualni, likovni element, sva se s sodelavko Heleno Pivec odločili v Slovenijo povabiti prav Petra Greenawaya, ki je tako močan prav v tem, da gradi vse svoje filme na podobi, izhajajoč iz likovnega."

Vendar Greenaway črpa ideje in asociacije iz celotne zgodovine svetovnih civilizacij. Človek enciklopedija, sposoben znanje, razum in čustva vizualizirati tako močno, da nastanejo nepozabna dela. "Seveda imam v mislih tako filme kot knjige in scenarije. Pomembno je, da je imel Peter Greenaway v Ljubljani šest predavanj, da je prišel v stik s študenti, saj je diskusija s študenti in občinstvom njegov največji izziv in užitek," pravi Barbara. Projekt A Map to Paradise for Ljubljana je seveda osrednji, ki ga spremljajo projekcije Greenawayevih filmov in izid knjige o njem izpod peres slovenskih avtorjev. Projekt Ten Maps to Paradise, ki ga bo realiziral v 18 mesecih, naj bi se po prvotnih načrtih končal kot knjiga oziroma atlas desetih zemljevidov. "Vendar se je sedaj ob delu ljubljanskega zemljevida odločil, da bo to model za vse ostale zemljevide. Torej da ljubljanski zemljevid ne bo le prvi izmed desetih, ampak da vzpostavlja paradigmo atlasa, osnovne principe dela ter metod." V kazematah na Ljubljanskem gradu je postavil koncept 12 belih polj z greenawayevsko ikonografijo na poti v raj. Vsebinski elementi, glasba, zvok, svetloba, fotografija, tematska zvočna in lučna in videodokumentacija akcije, vse to je plod sodelovanja, ki je postalo metodološki del projekta A Map to Paradise from Ljubljana.

Ljubljana kot mesto je postala Greenawayu tako blizu, da je v povezavi dveh ljubljanskih gradov realiziral projekcijo Lučnega dogodka za osem dni - Bologna Towers 2000. Tako smo bili v sredo ponoči priča fascinantni multiprojekciji, ki je predstavila zgodovino Bologne skozi najbolj nenavadno in čarobno obliko, fasade na grajskem dvorišču so se spremenile v žive table, preplastene s podobami, ki jih je nenehno prepisovalo besedilo v kaligrafskem zapisu, spremljali so jih zvok, govor, glasba, gibanje. To je bil kino v knjigi, koncert. Najbolj presenetljivo ga je bilo gledati, kako uživa ob tej grajski projekciji, kako jo ponavlja in kako je zadovoljen.

Muzej, ki ni muzej

Barbara vodi več vzporednih projektov. Greenawayevo gostovanje v Ljubljani je le ta hip najpomembnejše iz dveh vidikov - iz umetniškega, nedvomno in tudi s stališča t. i. PR-projekcije, saj lahko že danes razglasimo enotedensko bivanje Greenawaya v Ljubljani za najpomembnejši kulturni dogodek leta 2000 znotraj meja Slovenije. Vzporedno pa Museum vodi pilotski projekt Mreža za mobilnost teatra, ki so ga zastavili skupaj z Zavodom za odprto družbo Slovenija in ministrstvom za kulturo v letu 1999. Mreža za mobilnost teatra naj bi funkcionirala kot distribucijski center za gostovanje domačih zunajinstitucionalnih produkcij po Sloveniji in imela tudi pedagoško funkcijo, saj naj bi gledalce širom po Sloveniji informirala in hkrati ustvarjala novo interesno mrežo. Pilotska faza je prinesla pregled odrskih kapacitet in izbrano je bilo nekaj najprimernejših prizorišč: Izola, Novo mesto in Murska Sobota. Barbara komentira: "V tem tednu smo odprli spletno stran, ki je namenjena predstavitvi baze podatkov zunajinstitucionalne gledališke produkcije pri nas. Naslednja faza bo prinesla še bolj izčrpne informacije o posameznih odrskih prizoriščih in njihovih tehničnih kapacitetah. Tako da bomo imeli dve bazi, na eni strani produkcijo in na drugi strani prostore in lokacije po Sloveniji z vsemi tehničnimi podatki. To je praktični del, dokumentacija in baza podatkov, ki pa je osnova za delo naprej. Poleg knjige o mednarodnem seminarju o Mreži za mobilnost teatra pa je treba posredovati, vzpostaviti nivo, ki ga omogočajo nove tehnologije. Program Mreža II je že stekel in njegova glavna naloga je distribucija predstav po Sloveniji. Dogovarjamo se za distribucijo predstav po Avstriji, Madžarski in Hrvaški."

Poleg naštetih projektov, ki jih je Museum letos realiziral, je tudi Projekt 1-5. Projekt 3 - trilogija umetniških dvojic, spoja arhitekture in dramaturgije. Premiera treh 30-minutnih predstav je bila to poletje v Izoli, v kratkem pa se pripravlja ljubljanska premiera. Naslednje umetniške dvojice bodo tematizirale spoj oblikovanja svetlobe-luči in giba. In seveda tukaj so še načrti za Serendipity II za naslednje leto. Barbara pravi, da bo nosilka Serendipity II ženska.

Letošnji splet naključij ob Serendipity I ima pravljične razsežnosti, ko sta se srečala naključje najdenega in najdeno naključje v hladni pisarni sredi Londona. Voda za čaj je že brbotala, Annabel je med škatlami iskala čajnik in na vrata pisarne je potrkalo ...