Občutek za drugačno lepoto

"Všeč mi je bilo dekle, pa nisem vedel, kako naj se ji približam. Naredil sem nekaj lutk iz materialov, ki so mi prišli pod roke, in posebej zanjo odigral predstavo. Oder je bilo okno na stranišču," je o svoji prvi lutkarski izkušnji povedal Silvan Omerzu, ki se kot samostojni umetnik ukvarja z oblikovanjem lutk, ilustriranjem, grafiko in s keramiko. Silvan o otroštvu, ki ga je preživljal v Brestanici, pravi, da je bilo srečno in da mu še zdaj daje največ zamisli in ga navdihuje za delo: "S starejšo sestro sva zmeraj tuhtala, kako bi uprizorila grozljivko v lastni hiši. Ko sta šla starša v kino, sva naredila veliko lutko iz pravih oblek. V roke sva ji dala sabljo in jo posadila na stol v temni shrambi. Vsa nestrpna sva čakala, kdaj bo mama šla v ta že sam po sebi grozljiv prostor. Njen krik so po mojem slišali vsi vaščani, a kot vedno, tudi takrat nisem bil hudo kaznovan."

Tudi posebnih želja glede poklica starši sinu niso vsiljevali. Po svoji želji je šel po znanje v Ljubljano na likovni oddelek Pedagoške akademije. Ko je skupaj s kolegi zapravil denar za nakup kmetije, ki naj bi postala prostor za sprostitev od hrupne Ljubljane, in je bilo treba začeti služiti denar, se je znašel v Lutkovnem gledališču. Prav tam se je tako zbližal z lutkovno umetnostjo, da jo je začel "tikati". Sledilo je usposabljanje za lutkovno scenografijo in tehnologijo v Pragi. Kakšnega posebnega vpliva češke šole Silvan ne čuti: "Ko sem šel na Češko kot štipendist za pol leta, sem bil že nekako formiran. Šlo je bolj za izmenjavo znanja med mano in češkimi študenti kot za nabiranje osnov, ki bi se potem neposredno čutile v nadaljnjem delu. Moram pa priznati, da sem prav tam dobil pristen občutek do lutkarstva in do tradicije, ki jo imajo na Češkem. Kasneje sem veliko delal na Češkem, kjer so vedno razumeli moj slog. Ker pa je češki prostor velik in lutkovna tradicija že tako stara, da se za vsakega lutkarja najde kotiček, nisem bil ogrožen ali sprejet kot konkurenca. Tudi ko so mi ponudili stalno službo z dobro plačo in stanovanjem, mi češki kolegi niso niti zavidali niti niso bili ljubosumni name - bili so le začudeni."

Silvan se je delu v tujini odpovedal iz več razlogov. Ni hotel motiti učenja svojega sina, saj je ta takrat že hodil na ljubljansko šolo. Poleg tega se je zavedal, da je v tujini lepo biti gost, ne pa tudi emigrant.

Po desetih letih dela v Lutkovnem gledališču se je leta 1993 odločil, da bo raje svoboden kot stalno zaposlen. Preživljati se kot samostojni umetnik v Sloveniji je težko, preživeti v eni sami veji umetnosti je še teže. "Sem tak tip, da mi ustreza delati več stvari naenkrat, to mi pomaga tudi pri denarju. A ne morem reči, da 'to' počnem za denar, 'to' pa zase. Vse mi je ljubo: ilustratorstvo, lutke, keramika in grafika." Pa vendarle lutke zasedajo največ prostora v njegovem vsakdanjiku: "Nikoli se nisem ukvarjal z lutko kot izrazom človekove podobe. Tudi lutkovna animacija me ne zanima preveč. Zame je, ko jo narediš, že končni izdelek in ji sploh ni treba iti na oder. Lahko je le razstavni eksponat v galeriji." Silvanove lutke lahko resnično dojamete kot slike, le da so to zelo nenavadni portretiranci, ki znajo premikati usta in roke, njihove obleke pa imajo človeške lastnosti. "Eksperimentiram z materiali. Glavo najrajši naredim iz lesa. Zmeraj mora biti izdolbena, pa ne zaradi animatorjev, ki bi stokali zaradi njene teže, ampak ker tako dobim občutek, da je popolna. Lasje so ponavadi iz prediva. Telo ima kovinsko ali leseno ogrodje. Stiropor, lepilo, različne barve, skratka vse, kar mi pride v roke."

Hamlet in Rdeča kapica

In kako veste, da je izdelek resnično dober? Ne ogledate si samo njegove zunanjosti, ampak pokukate tudi v ponavadi skrito notranjost. In le, če je umetnikov trud viden tudi pri notranjih šivih, ki so na videz sicer povsem nepomembni, lahko presodite, da je stvar dejansko dobra. Omerzujeve lutke so lepe tudi v notranjosti, to lahko simbolično govori, da je njihovo duševno stanje povsem v redu.

Slovenska javnost ima težave z ocenjevanjem ne samo v šolah, ampak tudi v umetnosti. "Ko v Sloveniji narediš kaj novega, tega kritiki pogosto ne znajo oceniti. Ker si le malokdo upa presojati, kaj je lepo in kaj ni. Potem je treba počakati, da kaj podobnega pride iz tujine s štampiljko: 'To je super!' Takrat tudi naši začnejo ploskati, pa zna biti prepozno," iz svojih izkušenj pove Silvan.

Slovenija v zgodovini ni izoblikovala narodnega lutkovnega lika, kakršen je npr. Petruška v Rusiji. Like si je sposojala pri Italijanih in v nemško govorečih deželah. Mogoče tudi zato nima tradicije lutkovnih predstav za odrasle, s katerimi se Silvan najrajši ukvarja. Take predstave so bile narejene v lutkovnem gledališču Konj, ki ga je Omerzu ustanovil skupaj z režiserjem Janom Zakonjškom. Kralj Ubu je predstava, ki je bila narejena v procesu soustvarjanja v tem lutkovnem gledališču. Namenjena je mladini in odraslim, publiki KUD-a France Prešeren. Za to predstavo so značilne sicer tipične lastnosti Silvanovih del: mešanica humorja in grotesknosti, umeščena v pravi zgodovinski okvir. Predstava je bila kot najboljša nagrajena z nagrado Milan Čečuk na mednarodnem lutkovnem festivalu v Zagrebu. Konj je gostoval tudi na mnogih mednarodnih festivalih v Italiji, Češki, Franciji, Avstriji, Belgiji in Bosni. Junija letos je gledališče Konj s Kraljem Ubujem štirikrat uspešno nastopilo na 1. Mednarodnem lutkovnem festivalu v Chicagu. Ne glede na uspešnost, ki se izraža v mednarodnih nagradah tudi drugih predstav za odrasle (Napravite mi zanj krsto, Hamlet, Don Juan), bi Silvan še vedno rad ustvarjal za otroke. Iz užitka, pa tudi zato, ker bi v Sloveniji tako imel zagotovljeno občinstvo: "Pri nas so vse predstave za otroke enako obiskane. Šole in vrtci hodijo na lutkovne predstave kar tako ali ker morajo - to je pač zapisano kje v načrtu -, ne da bi pogledali, ali je stvar na sporedu dobra ali slaba. Tako si otroci ogledajo predstave, za katere menim, da bi bilo bolje, če si jih ne bi. Umetniki pa ne dobijo kritične javnosti, ki bi jih znala spodbujati k boljšemu delu. Tekmovalnost in natečaji so dobra stvar, če imate kakovostno strokovno komisijo. V našem majhnem prostoru se zna zgoditi, da kdo presodi, da ima 'ta pa ta' že 'tako in tako' preveč nagrad."

V likovnih kolonijah in na različnih simpozijih se pogosto dogaja, da umetniki ustvarjajo skrivaj. Bojijo se kraje zamisli. Omerzu nima kaj skrivati, celo zelo rad poučuje, vendar popolnoma razume ustvarjalce, ki to počnejo: "Poznal sem mednarodno priznanega češkega lutkarja, ki je imel za sabo izkušnjo kraje. Včasih najdeš kakšen nov koncept, a ga ne moreš izoblikovati do konca, potem pa se najde kdo, ki je manj ustvarjalen, toda bolj delaven. Ukradeno zamisel izoblikuje do konca, potem se pa čudita prvi avtor in občinstvo. Omenjeni lutkar je, preden je koga povabil k sebi na obisk, vse stvari pospravil. In v tem ne vidim prav nič slabega."

Za njegove lutke so tudi rekli, da izžarevajo negativno energijo: "Verjamem, da ima lahko kako umetniško delo, pa naj bo to lutka, slika ali karkoli, več kot le vizualni vtis. To sem doživel na razstavi, ko sem šel mimo Van Goghove slike Zeleno žito. Platno mi je tako močno prodrlo v podzavest, prav pretreslo me je, da sem se moral vrniti, pa čeprav načeloma sploh nisem prišel gledat slik. O negativni energiji so govorili, ko sem ustvarjal demone. Zadnja leta podobnih kritik ne dobivam več." Poleg lutk, izbire besedila in v zadnjem času režije Silvan Omerzu izdela tudi celoten oder. Prej so bile to velike dekoracije, ki so se povsem očitno nanašale na besedilo. Zdaj Silvanov oder ni več tako nasičen in bolj namiguje na stvari kot pove naravnost. Tako je na predstavi Rdeča kapica v gledališču Glej, kjer naj bi bilo več kot le eno drevo, postavljena ena sama lesena kocka, ki je prevzela nase vso lepoto pravljičnega gozda. In po opazkah malih gledalcev tam ne manjka prav nič. Zanimivo je tudi, da je prvi Silvanov veliki samostojni projekt za otroke (po toliko letih dela za odrasle) prav Rdeča kapica, prva pravljica, ki jo je videl v svojem otroštvu. Drugače pa, če seštejete dva plus dva, ugotovite, da praška izkušnja, grotesknost Silvanovih likov, večna aktualnost tem, ki se jih navadno loteva v predstavah, prej ali slej pripeljejo do likov Franza Kafke. In res, v naslednji predstavi, po razstavi avtomatov (kjer naj bi se lutke gibale brez pomoči animatorjev), ki jo še pripravlja, bo sledila uprizoritev Kafkovega dela.

Razumevanje drugačne lepote in občutljivost za umetniška dela nista dana prav vsakemu povprečnemu uporabniku sodobne umetnosti - recimo navadnemu televizijskemu gledalcu. Ker pa so Omerzujeve lutke lepe na drugačen, ne na kičast način, se lahko marsikomu zdijo celo grde. Tako kot lutke imajo tudi njegove risbe močan osebni slog, ki bi ga bilo mogoče izkoristiti v reklamni industriji, a Silvan pravi, da je to izkušnja, ki jo bo doživljal v prihodnosti.

Silvan Omerzu že 14 let živi zraven Metelkove mesta, na podstrešju stare hiše, skupaj z ženo, s sinom in psom. Z ženo sta enkrat ustvarila knjigo za otroke: on je risal, ona je napisala besedilo. Sin pa se zanima za film. Omerzu ima delovni prostor nedaleč od hiše na Metelkovi, in čeprav je majhen, je z njim zelo zadovoljen, ker mu je pri roki. "Delal sem že na vseh možnih lokacijah. Med drugim sem bil podnajemnik pri železnicah. Pet let sem delal v stavbi, v kateri je bila radioaktivnost desetkrat večja od dovoljene. Izkazalo se je, da je bila hiša zgrajena na pepelu premoga, ki je poganjal stare lokomotive. Še dobro, da sem to pravočasno izvedel od prijateljev, ki so pri meni opravili meritve. Obstaja pa nekaj ljudi, ki vodijo stavbo in so za to vedeli."

Silvanov kuža je, prav med pogovorom, začel dražiti gospodarja z grizenjem zaščitne maske proti prahu in drugim škodljivim snovem. Mar tudi lutkar, kot vrsta umetnikov iz drugih smeri, stoji v prvih vrstah pri alergologih in drugih zdravnikih? "Prej, ko sem bil mlad, sem se požvižgal na varnostne ukrepe pri delu. Ko padeš noter, tako ali tako ničesar ne vidiš okrog sebe. Še tvoj lasten otrok ti gre lahko na živce. Zdaj pa ugotavljam, da lahko zanemarjeno zdravje vrača zamere. Med delom imam opravka z barvami in lesnim prahom, tako da moram enkrat začeti paziti tudi na zdravje in ne le na ustvarjalnost. Je že skrajni čas."

OKV "Glavo najrajši naredim iz lesa. Zmeraj mora biti izdolbena, pa ne zaradi animatorjev, ki bi stokali zaradi njene teže, ampak ker tako dobim občutek, da je popolna."

povezava