Koleno je super

V primorske kraje v nedeljo priteče nekoliko hladnejši zrak, stvari kažejo na burjo, stari kamniti zidovi so videti hladni in na uličicah koprskega mestnega jedra ni prav veliko ljudi. Ko stopiš okrog vogala in se iz oči v oči srečaš z novim vetrcem, te kar malo zmrazi. Stisneš zobe in razmišljaš o pogovoru, ki te čaka, pa nič ne pomaga, saj te prav zaradi misli na početje Iveta Tabarja potem spreletava srh. Pa z v toplo puhovko odetim in rahlo neobritim Koprčanom, ki naju s fotografinjo pričaka pred galerijo Loggia, ni nič narobe, prav prijeten dečko je, z občasnim nasmehom na ozkih ustnicah in pogosto neprižgano cigareto med zobmi. Zgoraj je razstava, fotografije preteklih izvajanj visijo na stenah, na sredini stoji nekaj stolov, "oder" pa je prekrit z zeleno tkanino in je videti, kot da koga čaka. A svoje je oder že doživel, na njem si je Ive, in to je njegovo najnovejše umetniško delo, performans, razumete, statement, še letos zavrtal luknjo v koleno.

Leta šestinšestdeset rojeni umetnik se je pravzaprav zaradi pomanjkanja sredstev, "bil sem zadnji postrganček v familiji", odločil za zdravstvo, obiskoval je srednjo zdravstveno šolo in se izšolal za medicinskega - brata. Nato je več let "hvatal krivine". Slikal je in risal, vsakdanji kruh pa si je pričel služiti z delom v izolski bolnišnici, na travmatološkem oddelku. Po nekaj "klasičnih" likovnih razstavah se je prvič odločil združiti obe svoji interesni področji in je v cerkvi sv. Miklavža v Kopru razstavil - rentgenske posnetke. Ivetove glave, ovite z zlato verižico, so prostor pod soncem našle prav v božjem hramu z dovoljenjem župnika, ta je namreč v bolnišnici mazilil paciente, "maziliš pa lahko samo žive, ne pa mrtvih pacientov. Jaz sem bil tisti, ki mu je rekel tega lahko, tega pa ne, ta bo umrl", tesen stik pa je farja in ranocelnika zbližal in Ive je lahko obnovljeno cerkev eno leto uporabljal za atelje, nato pa v njej priredil razstavo. Razlogi za preskok iz klasičnega likovnega v praktično likovno, torej na rentgen, so bili, tako Ive, ekonomski. Platna in barve so precej drag špas, rentgen pa je imel na razpolago zastonj.

Približno tu nekje se Ive odpravi v Ljubljano, naravnost h kustosu galerije Kapelica Juriju Krpanu. Vsega hudega vajenega kustosa rentgenski posnetki ne ganejo kaj dosti, vendar najde v "samem postopku, premestitvi travme navzven, v galerijski prostor" zasnove, tako rekoč filozofske indice, ki ga zanimajo. "Rekel sem mu, naj ostane v žanru," pove Jurij. Ivetu je opisal programske usmeritve galerije, ta pa je nato po razmisleku predlagal, da na galerijskih tleh izpelje intubacijo. Medicinski moment: pri intubaciji pacientu v sapnik vstavimo cevčico in jo priključimo na respirator, velik meh, ki pljuča prazni in polni, ko pacient tega sam ne zmore več. Na pacientu z delujočimi pljuči tega ne moremo izvajati, saj se pljuča ne pustijo kar tako nadomestiti s strojem. Zato travmatološki tim, "potrebuješ zdravnika, ljudi, ki obvladajo svoj poklic", Iveta najprej anestezira, spravi v nezavest in s tem omrtviči pljučne mišice, nato pa priključi na respirator. Tveganje: nastanejo lahko težave s krvnim tlakom, vmes celo odpove respirator, je namreč iz bolnišničnega odpisa, zato Ive "diha" na roko, nekdo meh stiska in razširja. Piše se leto sedemindevetdeset, slovenska javnost pa tovrstnih umetniških praks kljub hvalevrednemu trudu pri dviganju tolerančnega praga, za kar skrbi Kapelica, ni bila vajena in dvigne se prah. Celoten tim izolske bolnišnice, ki performans izvaja, se znajde v težavah, pojavijo se vprašanja glede Hipokratove prisege in etičnosti izvajanja postopka na povsem zdravem človeku, pa tudi dobro znana stara dilema: kdo pije, kdo plača. Od tedaj dela Ive sam in nosi tudi vso odgovornost za svoje početje, Jurij pa mi pove, da že od začetka vse stroške zdravstvene oskrbe prevzema galerija.

"Takrat sem se odločil, da bodo vsi moji performansi posegi v telo." Poti nazaj torej ni bilo več, leto kasneje pa prav tako na odru Kapelice izpelje svoj drugi performans. Posvečen je njegovi bodoči ženi in nosi naslov Fibrilacija. Ive si svojeročno, samo s pomočjo maskiranega podajalca inštrumentov, ki ga je "tako rekoč potegnil z ulice", v žilo na roki vstavi kateter ter ga porine skoraj do srca, do trenutka, ko to poskoči, utripne, ko ne bi smelo (ekstra sistole, če želite strokovni izraz), zafibrilira. Tveganje: če se stvar nadaljuje, srce ponori, pade povsem iz ritma, pacienta pa je treba oživljati. Med občinstvom sedita dva reševalca, zunaj pa stoji "zakurblan" reševalni avto. Prva dva performansa sta v bistvu začetek klasičnega postopka reševanja pacienta v šoku. Najprej ga intubiramo, nato vstavimo kateter do srca (da vbrizgamo adrenalin in podobne stvari), potem pride na vrsto defibrilacija, iz medicinskih TV-dram dobro znan postopek električnega šokiranja srca, masaže. "Ta projekt načrtujem kot zadnji, tudi ponudil sem ga že, ampak so me zavrnili. Seveda so se v Moderni galeriji ustrašili." Zato se je Ive odločil za zmernejši projekt. Spil je neko modro obarvano tekočino, si skozi nos v želodec napeljal cev naprave za resnejšim konzumentom alkoholnih pijač in eksperimentatorjem z gobami dobro znano "pumpanje" želodca, izpraznil njegovo vsebino in v modri tekočini so plavale rumene zvezde. Naslov: Evropa, seveda.

Pa smo pri luknji v koleno. Ne čisto v koleno, malo pod njim, si je Ive letos z medicinskim svedrom (ta na konici nima navojev, pol centimetra premera pa je videti prav grozljivo), zvrtal luknjo naravnost skozi kost. Brrrrr. Tveganje: če ne upoštevamo samega dejstva, da so kosti trde, vrtalnik pa velik in ga je težko že držati pod kotom, pod katerim človek vrta v svoje koleno, še posebej natančno, je posledica lahko okužba, antibiotiki pa v kost "ne prodrejo in kost ti zgnije, ostaneš brez noge". Pred performansom je šel Ive k mesarju po govejo kost in vadil, a stvar ni preprosta in tudi pri performansu je zavrtal malo postrani. Hvala bogu ne preveč. Lokalna anestezija sicer je, a "ko vrtamo v bolnišnici, je do sedaj še vsak pacient skakal". Ive bolečino odmisli, gre mimo, pravi, tudi če je, je ni. Hvalevredno, še posebej glede na to, da mašino, ki bolečino povzroča, drži v roki sam. Tudi do tveganja ima Ive "zdrav" odnos: če za svojo varnost naredi vse, kar je v njegovi moči, "je to dovolj". Res, lahko hodiš po ulici, pa ti pade na glavo opeka in - konec. Vendar prav zato vrli krovci na ulico postavijo kakšne grde lesene deske ter nanje narišejo čeladico in "pozor, delo na strehi", mimoidoči pa preklinjajoč zabredejo v plundro na cesti in se tveganju izognejo. "Smrti ne izzivam. Samo približam se neki liniji. Ko greš čez, je tako ali tako gotovo. Poti nazaj ni." Iz prve roke Ive obljublja, da na drugi strani svetlobnih predorov in podobnega ni. "Smrt je smrt, čao."

Ko je Ive na odru in zre smrti v oči, je zelo miren, pravi, ne vidi publike, "nekje v sebi sem. Če uporabljaš za umetniški izraz svoje telo, tukaj ni laži. Samo ti sam si." Razen seveda publike v dvorani, pri zadnjem performansu tudi živega prenosa na zid na Titovem trgu. Ive je sicer fer, se zdi, "kdor hoče, naj pride pogledat, kdor ne, ne". A pričakovanja občinstva so raznolika, nekateri pridejo, ker ne verjamejo, da se bo kaj takega sploh zgodilo, drugi "imajo v glavi svoj film že vnaprej". Ko si je Ive sveder naslonil na koleno, "sta dve kar kolabirali". Padli skupaj, se "zrušili kot kup dreka". In še dva, ko je prišel skozi. "Mnogi ne razumejo." Razume jih pravzaprav bolj malo, prijatelji in že prej omenjena bodoča žena. Z Ivetom imata precej demokratičen odnos do njegovega dela. On ji ponudi, kaj vse lahko stori, razloži svoje zamisli, ona pa se odloča med njimi; če ji nobena od možnosti ni všeč, si katero izbere Ive sam. Z oblastmi je malce več dela: "Imam prepoved, da mi kdorkoli pomaga." Če mu, ga čaka takojšnja odpoved. S Krpanom sta po vsakem performansu "pripravljena na džihad". A to je samo politika - nekateri doktorji ga pri delu po svoje podpirajo, podučijo ga, kako katerega od postopkov izpeljati, konec koncev pa ga po predstavah tudi zakrpajo, vzamejo kak sveder iz kolena in pošljejo na bolniško.

"Koleno je super, koža se zaceli v desetih dneh," kost potrebuje malce dlje, a je na dobri poti. Tudi Ivetova pot je začrtana. "To je body art, svetovno priznana umetniška smer, to bodo morali ljudje enkrat sprejeti." In Ive je odločen, da nadaljuje: "Štartal sem z bilko, z intubacijo. Fibrilacija je zbujanje, prva Evropa hranjenje, in ko sem tako nahranjen in zbujen prišel v realni svet, sem si navrtal luknjo v koleno. Naslednji projekt bo spet izpeljanka, nit." Povezal bo vse nekdanje republike, sami načrti pa so za zdaj skrivnost. Ravno živel od arta ne bo, "zelo malo artistov od tega živi". K delu ga "žene neka temačna sla". Ne gre za mazohizem, v narkozi čuti Ive bolj malo, temveč je to zanj poklic in izrazno sredstvo hkrati. Medicina ga fascinira, saj je v njej vsakič kaj novega, "vsaka prometna nesreča je drugačna". Dela zase, vseeno mu je, ali pride na razstavo ali performans en človek ali tisoč ljudi. Prepričan je, da je v body artu odprl novo poglavje, "nihče še ni šel skozi kost. To je nova intima."

In intimo Ive ceni. Že v pogovor je privolil, saj načeloma, "o meni govori moje delo", ne daje izjav, šele po mojem lobiranju pri kustosu Krpanu. To je po svoje razumljivo, kajti če njegova "dela" zreduciramo na goli akt, na pumpanje želodca ali vrtanje v koleno, dobimo groteskno podobo, zaradi katere so v medijih Iveta prikazovali kot "norca", "mazohista", "bleferja". Argumenti, ki se pojavljajo pri abstraktnem slikarstvu, češ, take packe na platno bi lahko naredil tudi jaz, sicer odpadejo, v žilo si namreč cevčice vtikajo bolj redki med nami, vseeno pa je laično mnenje o Ivetovih performansih močno in odločno: fuj. Pri vsej stvari, z umetniško-filozofskega stališča pojasnjuje Krpan, gre za prenos. Zdravniški poklic je, poleg duhovništva, ena od zadnjih enklav mitskega v sodobnem svetu. Nobeden od laikov pravzaprav noče vedeti, kaj se dogaja med stenami, kamor zaidejo samo zaposleni in bolni. "In premestitev postopka v galerijo je v bistvu," tako Krpan, "ravno to, kar dela performans umetniški." Na dan samo na Ivetovem oddelku opravijo tudi do štiri reanimacije, to pomeni intubacije, katetri, defibrilacije, nekaj povsem navadnega torej. Ko pa se vse skupaj na željo umetnika opravi na galerijskem parketu, se postopek "demitizira". Estetika zdravniškega poklica, ki je ob poplavi entertainmenta na to temo (E. R., dr. roman) ne moremo zanikati, se razgali in postavi na vpogled. "Gre za odgovor na delovno okolje; pritisk trpljenja in umiranja na zdravnike je velik," pravi Krpan, "in veliko jih počne kaj umetniškega. Potem so slabi violinisti ali slabi slikarji. Ive je našel iskren odgovor."

Prav iskrenost je tudi Andreja Medveda, kustosa Obalnih galerij in Ivetovega "tato", prepričala, da mu je omogočil razstavo in performans v Loggii, čeprav to načeloma ni bilo v skladu z dosedanjo politiko galerije. "Galerija ne more biti hermetična, zaprta. Mimo titul, znanja, doktoratov me zanima, prepriča avtentičnost. Ali je umetnik izviren v tem, kar je. Ive me je očaral." Svoj poklic, svoje delo je "dosledno izživel". Ko gre za umetniško delo, je po Medvedovem potrebna "nova senzibilnost, te pa načeloma v sodobnih likovnih praksah ni prav veliko". Ive jo je dosegel s "koncentracijo, natančnostjo samega akta". Pri Tabarju gre torej za kaj in tudi za kako, in to sta seveda temeljni vprašanji ob vsakem umetniškem projektu. Tudi svet se, bolj navajen body arta kot mala Slovenija, odziva, čeprav so denimo vrtanje kolena v New Yorku zavrnili. Gre pa tudi za presežnost, za eksces, za provokacijo. "Neki ameriški galerist mi rekel, da če to naredim pri njem, bodo zaprli mene, njega in galerijo. Pa to je največja reklama, človek, pa še zastonj je."

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava