Pedala, igle, sprožilec

Vsak se zna voziti z biciklom. Vsak si zna zavrteti najljubšo muziko. Vsak zna fotografirati (vsaj s trotlco). A nobeden med nami naštetega ne kombinira s tako strastjo kot Simon Stojko Falk.

Če se prav spomnim srednješolskih uric, preživetih pri poslušanju prvin predmeta STM - samoupravljanje s temelji marksizma, je bradati ata Marx silno bentil nad delitvijo dela, ki da je človeka oropala prvinske svobode in kreativnosti in ga s postavitvijo ob tekoči trak stolkla na raven "človeka mašine". Če se motim, napake ne pripisujte Marxu ali meni, pač pa naši nekdanji tovarišici za STM, ki ni strožje sankcionirala igranja taroka med njenim razlaganjem temeljnega družbenega nauka. Če torej uvod tega članka nadaljujem z mislijo, ki se začenja z besedico če (če bi bil računalniški programer pri ustvarjanju pomembne "if - then" zanke, to ne bi bilo nič nenavadnega), lahko zapišem: če bi iskali človeka, ki udejanja ideal pred- (ali pač post-) industrijskega multipraktičnega, polihistorskega, večtalentnega osebka, bi bil Simon Stojko Falk kar pravi kandidat. Ne vem, ali je njegovo večpodročno udejstvovanje povezano z njegovimi tremi imeni, je pa zagotovo res, da ga v glasbo in fotografijo posvečata genski material in vzgoja njegovih staršev, mame Nece in atata Toneta. Za bicikl je pa verjetno odgovoren kar sam (če relativiziramo vpliv Stevena Spielberga in njegovih letečih BMX-arjev iz filma E. T.).

Pedala

Čeprav se je med sončnopopoldnevnim pogovorom ob vznožju Edvarda Kardelja in blizu Ivanove kocke izkazalo, da je za začetek kolesarske kariere zaslužna Simonova babica. "Takrat smo vsak konec tedna hodili k babici v Maribor, kjer sem imel v bistvu svojo klapo, še več prijateljev kot doma, v Ljubljani. Na začetku se spomnim, da smo kar s ponyji nabijali po rovih v betnavskem gozdu." Jasno, če človek nima letečega BMX-a, s kakršnim so Stevenovega Vesoljčka pospremili nazaj domov, je pač treba za roge zgrabiti popularen Rogov pionirski artikel, ponavadi pridobljen za lep uspeh v prvem razredu. A mariborsko/simonovska klapa je šla resno naprej. "V Ljubljani sploh ni bilo te scene. Mislim, da je bila ena tekma na speedway stadionu, z nekimi hlodi, ampak dosti brez veze. V Mariboru pa so potem začeli gradit pravo BMX-stezo, z zemljo in kuclji, dolgo 400 metrov, enako kot v Ameriki." Skratka, motokros za zdrava pljuča in one, ki po blatu raje kot s 125-kubičnimi smrdljivci rijejo z močjo svojih nog. Prav motokrosovsko je bilo menda tudi razpoloženje na BMX-ovskih dirkah. "Še posebej na štartu, ko so tekmovalci še skupaj, se je rado zgodilo, da si dobil kakšno pedalo med šprikle." O posledicah tovrstnih nesreč na tem mestu raje ne bi. Zato pa bomo razkrili, da so tudi čezmejni Štajerci zaslužni za kolesarski razvoj bodočega svetovnega prvaka. "Otvoritev te BMX-steze, mislim, da je bilo leta 87, je bila pravi spektakel: 4000 ljudi, državno prvenstvo v BMX-u, tekmovalci iz vse Juge, super. No, in tam so bili z enim kombijem tud modeli iz Gradca, ki so pa že delali trike na biciklih, mal skakat po sprednjem kolesu, pa neke old school trike, cherry pickerje pa to." Progresivni zahodnjaki, ni kaj. Šport uličnega kolesarskega trikiranja se je takrat rapidno razvijal predvsem na prekooceanskih betonskih ploščadih, čeprav "so bili bicikli takrat še blazno dragi in čisto zanič. To si mal narobe skočil, pa je že bilo vse zvito in razpadlo." Da se povrnemo k severnoštajerskim akrobatom in mislim, ki so se ob njih nastopu podile po glavi takrat štirinajstletnega Simona. "Wau ... to je to, to je to, ne pa cross. Cross je atletika, osem jih naenkrat štarta, pa kdo prej pride. Nimaš tam časa za trikiranje, če se malo poafnaš, si že zadnji, ker ti to vzame ful cajta." Nakar se je začela transformacija mladeniča iz blatnega atletskega cross dirkača v betonskoploščadnega trikerja. Sprva sicer po paralelnem principu, ko je Simon še redno in tudi kar uspešno dirkal s svojim nožnim krosovcem, v prostem času pa na domačem dvorišču že poskušal razne stajliš trike, ki jih je našel "v revijah, pa frendi v Mariboru, kjer je bila takrat že kabelska, so snemali BMX Beat s Super Channela. Pol pa mal poskušaš in padaš. Ampak dokler ne vidiš tega v živo, je ful ful težko." V živo se je začelo leta 90, ko sta se ata in sin odpravila v Koeln na svetovno prvenstvo v freestyle kolesarjenju, ki je v osnovi sestavljeno iz treh disciplin. Prva je ramp ali halfpipe, kjer tekmovalci saltirajo, se vrtijo, skačejo, obračajo na rampi, kjer sicer tekmujejo skaterji; street je tekma, kjer se afnarije dogajajo na imitaciji uličnih elementov: stopnicah, ograjah, klančinah, pločnikih; Simon pa tekmuje v disciplini flatland, kjer ni ničesar, razen ravne betonske površine, kolesa, kolesarja, muzike in idej. "Ko sem prišel nazaj iz Koelna, en teden nisem mogel spat. Tam sem videl detajle pri fintah, ki ti jih fotke in posnetki ne morejo pokazat." Čeprav čisti amater Simon že takrat ni bil, saj je na prvem svetovnem prvenstvu, ki se ga je udeležil, v konkurenci juniorjev osvojil drugo mesto. Kar je bilo le še dodaten stimulans za dokončno opustitev crossa in popoln preklop na freestyle. Ko je leta 92 na svetovnem prvenstvu Simon zmagal, je bil prvi svetovni prvak iz samostojne Slovenije. Zdravljice mu sicer niso zaigrali, ampak dober občutek pa le ostane. "Takrat sem res veliko treniral. Vsak dan vsaj štiri ali pa pet ur. Imel sem tudi možnost zimskega treninga v dvorani. Ker to je pa zdaj že dril, ni več sam postavljanje na sprednje pa zadnje kolo, ker to lahko delaš tukaj za turiste. Če hočeš pa tekmovat, je pa treba resno trenirat. Jaz še zmeraj treniram, malo manj kot včasih, ampak me to še zmeraj ful vleče in še zmeraj je morje trikov, ki bi se jih rad naučil." Ampak pri petih urah na dan, vsak dan, človeku hitro postane dolgčas.

Igle

"Ja, tukaj pa zdaj pride muzika na sceno. Walkman, kasete s posnetimi novimi platami. V hip-hopu je bilo ravno ta cajt eno zelo plodno obdobje, tako da sem imel veliko sveže zanimive muzike, skoz nekaj novega." Ampak tudi zgodovina Simonovega glasbeništva sega v otroško dobo, ko ga je mega dolga vrsta, ki se je pred kinom Bežigrad nabrala za ogled filma Breakin', na veliko začudenje celotne rodbine pripeljala v plesno šolo Kazina, kjer je eno zimo prebrejkal in se permanentno okužil s hip-hop muziko. Kot hip-hopovski fan, šolani fotograf in urbani betonski športnik je potem posnel video in mnogobrojne fotke Alija Ena. "Potem sem si pa enkrat kar kupil gramofone pa mešalko in se začel malo igrat." Z opombo, da igrarija za Simona izgleda tako, da jo pripelje do popolnosti. Prav zato tudi velja za trikerskega gramofonskega kralja v Sloveniji. "Jaz si dam en beatek gor, karkoli, pol ga pa na drugem gramofonu pičim čez: scratcham, žagam, spreminjam tempo, kot da bi treniral bobne ali pa katerikoli drug inštrument. Zame je gramofon bolj inštrument kot pa hi-fi komponenta. Prav zato tudi nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bil party DJ, da bi vrtel muziko na žurih, za ples." Kar je pri vsem skupaj hecno, je to, da je Simon, ki je prototip umirjenega, resnega, nekonfliktnega osebka, ki je vse svoje življenje straight in clean (brez alkota in drugih substanc, ker je vegetarijanec, celo brez mesa), svojo kreativno pot vseskozi polagal ob najbolj divjih party animalih, ki jih je imela slovenska urbana glasbena scena. Najprej ob Aliju Enu, nato skupaj s Heavy Les Wanted, zadnje čase pa s Klemnom Klemnom. Od kod vsi ti divji modeli v njegovem umirjenem življenju? "To je po mojem prav naključje ... jaz jih ne iščem. Se pa z njimi štekam, tako da ni panike. Družili smo se in se še predvsem, ko kaj delamo skupaj. Nikoli pa nisem z njimi blaznel po kakšnih partijih, sem se zmeraj bolj zase držal. Z Alijem sva bila povezana, ker sva bila oba pred Cankarjem, on je bil res dober skater, z Lesi smo sodelovali pri par projektih, s Klemnom pa tako, da sem mu naredil scratche za ploščo in v živo ga spremljam na koncertih." Pa sicer, kakšne vrline moraš imeti, če si muzikant in hočeš sodelovati s Simonom? "Mora me zanimat, predvsem pa moram dobit občutek, da vedo, kaj hočejo, da se trudijo, da so, če tako rečem, profiji. Sploh ni nujno, da je hip-hop. Večinoma pa rolam za sebe ... tako kot vse stvari delam predvsem zato, ker me veseli, ker v tem uživam."

Sprožilec

In od vseh užitkov, ki jih ima v življenju, se je Simon odločil, da si bo kruh služil s pritiskanjem na sprožilec fotoaparata. "Ja, to mi je bilo dost blizu, že v familiji. Tako da sem že prej, pred srednjo šolo, prišel v stik z opremo, potem sem pa nadaljeval." Včasih je veliko slikal ulične bojevnike, svoje športne sopotnike in znance. "Zdaj tega delam bolj malo, ker se mi zdi, da niti ni več kakšnih zelo resnih skejterjev ali pa teh modelov." Zdaj se je - fotografsko, seveda - z ulice preselil v studio in v gledališke dvorane. Namesto uličnih kosmatežev in poskočnežev v objektiv lovi mlade punce in gledališke igralke. In igralce. "Fotkam za revije, predvsem te mladinske, teater mi je pa super, gledam potem vse te predstave, iščem trenutke, gledam face. Super." Bil je tudi v vesolju z Draganom Živadinovom in "bruhnil, valjda. Ampak to je bila predvsem optična finta. Ker ti tam lebdiš in to čutiš, potem pa pogledaš skozi objektiv, malo zazumiraš, pa se ti zavrti. Najprej v glavi, potem pa še v želodcu. Rusi so to vedeli že prej, ampak mi niso povedali, bruhica pa se je dogajala vsem fotografom. Ko sem šel drugič, sem že poznal finto in nisem kaj veliko skoz vizir gledal." Čeprav bo v življenju počel predvsem to. Upa, da mu nikoli ne bo treba hoditi v službo, kjer bi moral sedeti v pisarni. "Zdej mi ful dogaja, skoz je kaj drugačnega, vse mi je pa totalno dobro. Dopoldne grem hitr za kakšno urco na bajk, pol kej poslikat, zvečer pa na kakšen koncert ali pa gramofone zalaufat. Vmes, med prostim cajtom, sva pa s punco skup." Čeprav prostega časa ni prav veliko. Ampak SSF se ne pritožuje. Skupaj z Andrejo sta gor spravila mačka Tackota, ki ga je soseda našla v smeteh, ko je imel samo kakšen dan ali dva. "Poskusla sva, kaj pa češ." Zdaj že frči po zraku, kar je zabeleženo tudi na Simonovih fotkah. Še en pro-life projekt se mu obeta, in sicer revitalizacija volkswagnovega hrošča, letnik 65. "Te ta novi beetli so brezvezni. Prava stvar so ta stari. Moj je prva generacija z mašino 1300." Na hroščka čakajo rjavi skajasti sedeži, kompletna prenova motorja in pločevine. In po poliranju mu zagotovo ne uideta prva fotoseansa in hip-hop iz zvočnikov. Mogoče pa celo kakšen trik na rampi?