Frajer kljub harmoniki

Na odru ljubljanske Drame je te dni za spremembo slišati srbski jezik, na gostovanju v zasneženi prestolnici nekdanje bratske republike sta namreč vodilni beograjski gledališči, Jugoslovansko dramsko pozorište in Atelje 212. Čeprav sta prišli gledališči okrepljeni z mogočno ekipo znancev iz jugo filmov, z zvezdniki, kot so Miki Manojlović, Mira Karanović in Bogdan Diklić, pa je oče tokratnega gostovanja pravzaprav legenda slovenske dramatike in režije Dušan Jovanović, ki je eno od predstav, ki jo uprizarjajo Beograjčani, napisal, še eno pa priredil in zrežiral. Ta, druga predstava, Moliere - še eno življenje, ki bo na sporedu v sredo in četrtek in ki jo je o življenju francoskega dramatika spisal Mihail Bulgakov, pa ni zanimiva le zato, ker se je z njo Jovanović po dolgih letih vrnil v Beograd. Niti ni zanimiva le zato, ker se je zaradi nje po petnajstih letih v Beograd vrnil Miki Manojlović, ki zdaj živi v Parizu. Zanimiva je tudi zato, ker je za glasbo v njej poskrbel Drago Ivanuša. Vsestranski glasbenik, ki, kadar ne ustvarja gledališke glasbe, skrbi za zvočno opremo slovenskih filmov in ki, kadar ne dela glasbe za oglase, pripravlja harmonikarsko spremljavo za kakšnega pevca ali zasedbo.

Tokrat bo torej njegovo delo spet odmevalo z odrskih desk. S to razliko, da Ivanuša glasbe ni posnel vnaprej, kot je pri gledaliških predstavah v navadi, ampak je za predstavo angažiral bend, ki bo igral v živo. "Ko sem se dogovarjal za zasedbo glasbenikov, ki naj bi v živo igrali v predstavi, sem organizatorju v šali namignil, da hočem najboljše, in ko sem jih spoznal, sem ugotovil, da je šalo vzel precej resno. Godalni kvartet, trobenta in fagot, glasbeniki mladi in zagnani, voljni delati, saj je v Beogradu težko preživeti samo s kakšno varno službico v orkestru," je zadovoljen Ivanuša, ki se je s projektom ukvarjal dva meseca, glasbo je namreč pisal sproti, poleg tega pa je še vsako popoldne vadil z bendom in hodil na vaje z igralci.

Glasba kot pomirjevalo

Zanimivo je, da so njegovo fascinacijo z glasbo odkrili bolj po naključju. "Bil sem zelo divji otrok. Moja babica je bila šivilja in nekoč sem ji recimo s škarjami razrezal obleko, ki jo je imela za stranko pripravljeno na obešalniku. Takrat sem imel tri ali štiri leta. Saj veš, kako je, otroci so pač objestni. Ampak v takih situacijah so me starši mirili z gramofonom in s ploščami. To je bil edini način," se spominja svojih prvih srečanj z glasbo v domačem Prekmurju. Pa so starši uporabljali kakšne posebne melodije? "To so bila sedemdeseta. Pač disco music. Pa Beatli kasneje." Ker je bil tako dober poslušalec glasbe, so ga starši kmalu vpisali v glasbeno šolo. Da bi se naučil tudi kaj zaigrati. Izbrali so harmoniko. "Točno se še spomnim trenutka, ko sem bil prvič pri pouku in ko mi je bila tudi najmanjša harmonika grozno prevelika. Na harmoniki je gumb, s katerim spuščaš meh, in ta gumb me je tako fasciniral, da sem najprej pritiskal samo nanj." Kadar je igral, se je res dobro počutil. In ko so mu v glasbeni šoli povedali, da bo moral nastopati, je bil tako vzhičen, da je tekel cel kilometer do doma. Kasneje se je začel učiti tudi igranja na klavir. Deloma zato, ker so klavir kupili starši, deloma pa zato, ker je bil še najbolj podoben harmoniki. Vendar pa je obstajal še en, tehtnejši razlog. Fant je nekega dne pač ugotovil, da frajerji ne raztegujejo meha na harmoniki, ampak nažigajo po kitari ali pa udrihajo po bobnih. "Potem sem, da bi vsaj malo ublažil svojo 'kmetavzarskost', ki sem jo takrat čutil, začel igrati klavir." V srednji šoli je igral v nekaj bendih, družbo pa mu je delal Ven Jemeršič. Takrat se je začel navduševati tudi nad jazzom, sploh nad Milesom Davisom, razmišljal je celo o študiju jazz klavirja. "Pa me je na srečo minilo, še preden sem začel. Ni se mi zdelo smotrno, da bi šel študirat samo zato, da bi imel diplomo. Zdelo se mi je, da imam talent, ki ga je treba takoj razvijati. In če se ti ponudi priložnost ..."

Priložnost je res prišla takoj po srednji šoli. Ne spomni se več, kdo ga je zvabil v takratni mariborski dramski studio, kjer so rekrutirali mlade igralce za AGRFT, ampak prav tam je prvič videl, kako nastaja glasba za gledališke predstave. Postal je glasbeni sodelavec, ki je za predstave nadobudnih študentov izbiral glasbo in igral na klavir. Kmalu je začel redno sodelovati s študentom režije Sebastijanom Horvatom. Prvič sta moči združila v Aneksu Vilija Ravnjaka, kasneje recimo v Karamazovih, eden zanimivejših projektov, ki sta se jih lotila, pa je bila Oresteja, pri kateri so poleg ljubljanske akademije sodelovali še Bolgari in Makedonci. "Rad bi jo še kdaj videl, pa žal ni posneta. To je bila zelo netipična predstava, zelo fizična, saj smo črtali ves tekst in smo naredili poseben jezik iz dihanja. Sodelovala sta recimo Polona Juh in Gašper Tič." Medtem pa je dobil Ivanuša še enega zdaj že stalnega sodelavca. Sebastijana je takrat učil Dušan Jovanović in opazil je tudi mladega pisca gledališke glasbe ter ga nekoč povabil k svojim projektom. Teh se je do danes zvrstilo že cel kup. Ivanuša jih ne šteje več. Cyrano de Bergerac, Kasandra, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, s katerim sta navduševala konec lanskega leta ... Kako pa se je lotil ustvarjanja glasbe za predstavo, v kateri je obdelanih kar sedem Proustovih knjig in se zato prizori izmenjujejo zelo hitro? "Glasba ima v tej predstavi res pomembno funkcijo, ker ustvarja atmosfero, ki omogoča vse to sanjsko dogajanje, hkrati pa definira točke, ki sprožajo asociacije," pravi Ivanuša. Kako sicer dela glasbo za gledališče? Dobi zamisli že med nastajanjem predstave ali šele po tem, ko je predstava že tako rekoč narejena? "Odvisno od predstave, a če sva že pri dramskem teatru - dobim tekst, ga preberem, se pogovorim z Dušanom, ki ima večinoma že kakšno idejo ... Pogosto je kaj zanimivega že v tekstu. Včasih se ukvarjaš s citati, včasih z atmosferami." Njun zadnji udejanjeni projekt je seveda Bulgakovov Moliere.

Lepo in grozno

Ivanuša ustvarja tudi filmsko glasbo. Pravzaprav je eden izmed redkih avtorjev, ki danes sploh delajo glasbo za slovenske filme. Poleg Mitje Vrhovnika Smrekarja je tu še bosanski glasbenik Saša Lošić ... Pri filmu je prvič sodeloval, ko je za Vincijev film Babica gre na jug odigral harmoniko. Prvi film, v katerem je poskrbel za glasbo v celoti, pa je bil V leru, ki ga je režiral Janez Burger. Z glasbenega vidika težak zalogaj. "Takrat smo gledali še ne do konca zmontirane verzije filma in smo debatirali, kaj bi muzika v njem sploh počela. Pri delu z Burgerjem namreč obstaja svojevrstna težava, ker montira film med tišino in torej film funkcionira tudi v tišini. Zato smo morali prav brskati za deli, ki bi potrebovali glasbo." Sledila sta Kozoletov Porno film in Cvitkovičev Kruh in mleko, nazadnje pa še en Burgerjev film, Ruševine, ki šele čaka na pohod v kinodvorane. Za sodelovanje pri filmih se sicer ne odloča na podlagi njihove vsebine, temveč že zaradi same ideje, da bo ustvarjal filmsko glasbo. "V Sloveniji snemamo zelo malo filmov in sam imam v bistvu srečo, da sem delal pri štirih celovečercih. Za primerjavo, Zoran Simjanović je naredil več kot 50 filmov. Film ima svojo logiko, treba je dobiti občutek za tajminge in mislim, da so mi pri tem zelo pomagali kratki filmi," ugotavlja Ivanuša, ki ima za seboj že več kot 20 kratkih filmov. Enega izmed njih, dokumentarec o možaku iz Idrije, ki se ukvarja z astronomijo, je režiral Marko Naberšnik in glasba je študente tako navdušila, da so Ivanušo ovenčali s svojo nagrado zlatolasko. Z Blažem Šventom pa je denimo sodeloval pri filmu Noč v hotelu, v katerem Ludvik Bagari razkosa nekega tipa in ga v kovčku odnese iz hotela, medtem ko Radko Polič konča zaradi padca z balkona. Film je opremil s povsem žanrsko glasbo. S takšno za grozljivke, seveda. Del svojega filmskega ustvarjanja je ovekovečil tudi na plošči Porno film v leru.

Poskrbel je še za glasbo v nekaj plesnih predstavah, ki so jih podpisali Tanja Zgonc, Matjaž Farič, Sanja Neškovič Peršin in Iztok Kovač. Pa bi se, oprtan z izkušnjami z gledališko, filmsko in plesno glasbo, lotil tudi muzikala? "Samo, če bi ga lahko naredil na takšen način, kot je Lars von Trier naredil Plesalko v temi. Predstavljaj si recimo tak burgerski film o sociali, pa da začne mama v kuhinji peti. Da v sivino realizma vpleteš glamur muzikala. Seveda potem filma ne bi smel definirati kot muzikal, ker so muzikali za ljudi, ki radi vidijo, da stvar lepo izgleda. Meni pa je bolj všeč, če je kaj lepo in grozno hkrati."

Majica z Mišo

Medtem ko je delal glasbo za druge, je sam ostal aktiven klaviaturist. Čeprav so ga starši na glasbeno pot poslali s harmoniko na ramenih, ni pristal v narodnozabavnih vodah, temveč na precej bolj alter sceni. Začel je spreobračati in povezovati kontrastne glasbene sloge, klasiko, jazz, etno, navdušil se je tudi nad elektroniko in jo začel mešati s klasično glasbo že na starem dobrem atariju. "Zdi se mi, da je moja glasba mešanica klasičnega in modernega, improvizacije, urbanega. Privlačijo me kontrasti. Da imam recimo godalni kvartet in električno kitaro, pa Tomaža Groma, ki vse to zapakira v računalnik in nato vse tudi izbruha." Sicer pa je odprt za vse glasbene smeri, spremlja jih, pusti, da ga navdihnejo. Bil je ustanovitelj skupine Muskafiber, poznamo ga tudi kot člana bendov Fake Orchestra in Stefbet Rifi. Kot harmonikar sodeluje z Alešem Hadalinom, slišimo ga na plošči Uršule Ramoveš. "Od časa do časa me kdo pokliče, ali bi kaj posnel. Sploh harmonika se mi zdi deficitarna v tem smislu, da jih je veliko v narodnozabavni glasbi, ko pa kdo potrebuje drugačen stil, ni veliko ljudi, ki bi jih lahko poklical." Zato je snemal denimo za Jana Plestenjaka. Do pred kratkim smo ga poznali tudi kot del zasedbe Bast. "V studiu, v katerem sem snemal, je delal Aldo Ivančič, ki je takrat začel snemati prvi album. In mi je pač rekel, ali imam kaj časa, da bi posnel še kaj za Bast. Na Metelkovi smo imeli dva sessiona, na katerih je Aldo posnel material, in potem smo kapljali k njemu domov eden po eden. Nismo bili bend, ki bi bil skupaj v studiu, kar je razumljivo, saj fantje igrajo v številnih bendih."

Članstvo v zasedbi Bast je pred kratkim vrnil. Začutil je, da mora iz sebe spraviti ideje, ki so se mu nabrale med ustvarjanjem gledališke in filmske glasbe in ki jih v teatru ali na platnu nikoli ni mogel izpeljati povsem do konca. Tako je nastal projekt Hotel Ideal. Zamisel za Hotel Ideal je sicer stara že nekaj let, že zato, ker je Ivanuša, ko je pripravljal glasbo za Faričev balet, pod tem imenom združil nekaj ljudi in z njimi posnel ploščo s tem naslovom. Zdaj pa je projekt zaživel v drugačni zasedbi. In obliki. Ivanuša si ga je tokrat zamislil kot enkraten koncert in z njim pred dvema tednoma navdušil v Cankarjevem domu. Repertoar je bil seveda pester, od godalnega kvarteta do elektronike, jazza in etna. Pravi, da ponovitev koncerta ni izključena.

Nekoliko nenavadno pa se vseeno zdi, da smo Ivanušo kljub alter slovesu letos že tretjič zapored opazili v strokovni žiriji na našem najbolj razvpitem glasbenem tekmovanju. Na EMI, seveda. Le kako se je znašel tam? "Kakor jaz razumem, so me povabili, ker se jim zdim človek, ki ima dovolj znanja in izkušenj. Poleg tega pa tudi nisem vpleten v to malo glasbeno sceno," pravi Ivanuša, ki je skupaj s sožiranti že dvakrat odločil o končnem zmagovalcu. Predlani, ko so s pomočjo žirije zmagale Sestre, pa tudi letos, ko je zmaga pripadla duu Platin. Ko so zmagale Sestre in je nastala prava afera, je dobil celo nekaj groženj. Je bilo groženj letos manj? "Ne manj, niti ene ni bilo. Menim pa, da je dobro, da se člani žirije menjajo. Konec koncev nimam nič od tega, nič mi ne plačajo, nihče me nima bolj rad zaradi tega, kvečjemu manj." Nekateri so v njegovih odločitvah iskali celo skrivne motive. "Predlani, ko sem bil v žiriji prvič, sem se spomnil, da bi bilo duhovito, če bi imel, ko grem že na televizijo, na majici voditeljico Mišo Molk, zato mi je Uroš Belantič sešil takšno majico. To sem storil povsem naivno in neobremenjeno. Letos pa mi je nekdo rekel, da sem že predlani pokazal, kakšen sem, ker sem imel na majici Molkovo. Ne morem verjeti, da ljudje zdaj zaradi majice odkrivajo neki 'special connection'."