Koyaa iz hišice št. 69

Izvzemši par marionet v parlamentu, slovenski javni prostor ne prekipeva ravno od avtohtonih animiranih likov, zato je Koyaa - molčečni podolgovati zvezdnik, katerega bukolične utrinke lahko spremljate v sklopu nacionalkinega nedeljskega popoldneva - toliko večja pridobitev. "Koyaa živi sam na planini v svoji precej stripovski hiški s številko 69," opis svoje stvaritve strne njen dobesedno gibalni duh Kolja Saksida. "Lik se ob pomoči lepega števila soustvarjalcev razvija že leta in je v tem času zamenjal tri glave. Prej je bil morda celo bolj vesel in zadovoljen z življenjem, zdaj pa je postal majčkeno bolj zajeban. Osamljen je, in čeprav se trudi, da mu to ne bi prišlo preveč do živega, mu je včasih težko. Greje ga misel, da se mu bodo sčasoma pridružile prijateljice živali, in sicer mačkon, krtica in krokar. S krokarjem bo lahko recimo igral šah. Pa saj mu gre tudi zdaj čisto v redu. Težko se je sicer zabavati sam s sabo tam gori na planini, ampak mu kar nekako vedno rata."

Koyaa ni risanka, temveč lutkanka - v sedemdesetih letih se je temu reklo lutkovni film, Kolji pa je najbližje sintagma stop-motion. To pomeni, da je treba za eno samo sekundo kinetike dvanajst- do petindvajsetkrat z mikroskopsko natančnostjo animirati glavnega igralca in ustrezne rekvizite ter dvanajst- do petindvajsetkrat pritisniti na sprožilec fotoaparata. Osebno sem slišal ljudi, ki so se zmrdovali nad vsebinsko platjo, a je v od minutko do dve trajajoči "geg", kot posamezni epizodi pravi Kolja, sila težko stlačiti sinopsis vseh treh Botrov skupaj, poleg tega pa je tudi v teh nekaj deset sekund končnega materiala treba vložiti tedne in tedne fanatično ljubečega dela. "Včeraj sem deset ur skupaj sestavljal samo tele štiri rezervne žične skelete za njegovo glavo, ki so ključni za manipuliranje njegovih gibov," nama je na svoj niti najmanj travmirajoč način potožil avtor. "Nakar sem jih odlil, a je počil kalup in sem lahko samo še zaključil dan."

Suhljat fant izrazitih obraznih potez naju je sprejel v svojem snemalnem studiu in hkrati bivalnih prostorih v Mednem. Velikanski podnajemniški studio, ki bi bil drugače verjetno garaža družinske hiše, je bil aprila zjutraj še vedno precejšnja ledenica, a je maestro nad delovno popackanimi kavbojkami nosil samo kratke rokave. Pravi, da je zdaj klima že super, nekoliko neprijetno je bilo samo pozimi, ko je tam notri spal brez ogrevanja, pokrit samo s spalno vrečo. Nasploh je prostor urejen po nepisanih pravilih žlahtnega kreativnega razsula: v njem dominira velikanska osrednja scena, Koyev humble abode skupaj z ropotarnico in okoliškimi griči, Koljevo pohištvo pa poleg škatel, prepolnih najrazličnejšega materiala, in prčkarij sestavljata dva stola ob zložljivi balkonski mizici. Prvi je pisarniški veteran bržčas še iz časov Milke Planinc, drugi razklimotan vrtni preperelec za ob roštilj. Na steni visi barvit kolaž, ki ga sumim, da se iz dneva v dan spreminja in odslikava stanovalčeve EEG-valove: na eni strani Sandokan z visoko vzdignjenim mečem, malce južno napis DON KIHOT JE BIO SRBIN, najbolj pa izstopa velika barvna risba Taličnega Toma, ki je tako hiter, da s popolno odmerjenim strelom odbije revolver iz roke celo svoji senci. Za računalnikom sedi Kolja na masivni vrtni klopci, prekriti z armafleksom. Vžigalnik na mizici je biljardna krogla.

Koyaa živi po drugi strani na pet krat štirih metrih zelene planjave, sam meri okrog trideset centimetrov. V glavi in dlaneh ima aluminijaste žičke, pod njegovimi trpežnimi vsakdanjimi oblačili pa je prefinjen rostfrei skelet. Čeprav je iz aluminija, trpi med snemanjem žica take obremenitve, da poči vsako drugo epizodo, torej je treba imeti pri roki ves čas armado nadomestnih udov. Vsako nadaljevanje je posneto po skrbno pretehtanem storyboardu, kot zgled za učinkovito animacijo posameznih gibov uporablja Kolja namenske videoposnetke svojih gest. Že v oblake nad Koyevim domkom, ki se na posneti material v ljubljanskem studiu nanesejo pozneje, je treba vložiti "dva bruto delovna dneva ali eno neto neprespano delovno noč". Glasbena in zvočna podlaga se nasname v podzemnih prostorih spet drugega studia, za kar skrbi par stalno sodelujočih mojstrov.

Vdih življenja prej popolnoma brezoblični lateksovi peni je stal po merilih fanta brez izhodiščnega bogastva zastrašujočo vsoto denarja: samo v sceno je bilo vloženih več kot milijon tolarjev, če pri tem ne štejemo vse izposojene tehnike in dobrosrčnega volonterstva desetine ljudi. Trenutno plava zadeva nad vodo zaradi sponzorjev, televizijskih honorarjev, skrb zbujajočih dolgov in tega, da avtor omejena sredstva, če je treba izbrati med hrano in lesom, raje vlaga v slednjega, ki da je za njegovo preživetje nujnejši. "To je moj lajf," pravi Kolja in si zunaj pod medenskim soncem z biljardno kroglo prižge cigareto: od avgusta, ko se je projekta resneje lotil, dela povprečno po dvanajst ali trinajst ur na dan: "To pomeni, da so tedni, ko tudi po tri dni skupaj ne spiš, potem pa si kdaj privoščiš samo šesturni delavnik. Če pošteno pljuneš v roke, posnameš na dan nekje petnajst sekund."

Stara šola

Triindvajsetletni ustvarjalec, ki pravi, da mu kosti zjutraj včasih pokajo kot petdesetletniku, je vedno rad delal z rokami, poleg tega je kot otrok nekaj časa tudi sam živel v hiški na planini v Rovtah z velikim R. Sredi ere, ko se včasih zdi, da bodo ne samo velikanske fizične scenografije, temveč tudi same filmske zvezdnike kaj kmalu zamenjali posebej všečni skupki pikslov, je Kolja k ustvarjalnemu procesu pristopil na izrazito old skool način. Pravi, da je že od malega rad delal z rokami. "Računalniki so super, brez njih v resnici ne bi več šlo, ampak stvar je v tem, da pri njih pritiskaš na tipke in gledaš v monitor. Delati s konkretnimi materiali je veliko bolj ... humano. Tako kot je bolj humano, če primeš žensko za rit v živo ali po internetu."

Njegov oče je igralec, mama pa za DNK specializirana forenzičarka, in z nasmeškom se strinja, da torej ne bi smelo biti preveč presenetljivo, da se umetniškega izražanja loteva na tako tehničen način. "Jaz v bistvu delam suho robo - samo na malce bolj sofisticiran način. Za vsako minutko materiala še vedno prišraufam nešteto šraufov in ukrivim nešteto žic." Ob gledanju njegovih končnih izdelkov se gotovo večini ljudi utrne misel, da gre za osebni hommage zimzeleni seriji A je to (in na vrhu pod mizico zatlačene polivinilaste vrečke starih videokaset se ponosno lesketajo največje uspešnice ravno teh dveh največjih nesrečnežev med runkeljni), a sam pravi, da mu je po načinu pripovedi in konkretni vizualizaciji bližje Tim Burton, še posebej seveda A Nightmare Before Christmas. "Burton je neprimerno bolj zvit in se hkrati igra s precej več elementi." Med drugimi glavnimi viri inspiracije omenimo še Aardman Animations, fotografije Abbasa Kiarostamija in filme Akija Kaurismakija, pečat pa so pustili tudi Lolek in Bolek, filmi Jima Jarmuscha ter reggae glasba.

Nadarjeni ustvarjalec, ki so ga institucije v sozvočju s svojim osnovnim namenom seveda vedno tiščale k tlom, se je večine tega, kar zna, naučil sam iz knjig in z interneta. Pri petnajstih je debitiral v kratkem filmu Borisa Petkoviča Naprej, potem igral po jajcih praskajočega se probisveta v Ropu stoletja, natakarja v Jebiga, džankija v Slepi pegi in osamljenega fanta v videospotu za Dreamwalk. Kot asistent režije se je ogromno naučil pri oskarjevcu No Man's Land, malo bogastvo časa in ljubezni je vložil v animacijo intrigantnih Plastosov Marka Kovačiča, sodeloval pri malem morju eksperimentalnoumetniških poskusov ter ustvarjal videografije za teater. Leta 2001 je ustanovil ZVVIKS, svojo lastno gverilsko produkcijsko hišo, katere ime ne pomeni absolutno nič. "Leta in leta sem si za različne ljudi izmišljeval različne razlage te kao kratice, potem sem nekoč preprosto nehal. Naj si vsak izmisli sam zase."

Od avgusta živi samo za Koyo, čigar ime po indijansko pomeni wildlife. Do junija namerava posneti še deset dogovorjenih gegov, potem nima nobenih konkretnih planov za naprej - razen seveda, da bo nadaljeval s početjem tega, v kar je zaljubljen. "Lahko, da bom na denar čakal leta in leta, lahko, da ne. Odvisno od donatorjev in skladov. Važno je, da se imam super. Malo sem se sicer zmatral v teh pogojih, a se imam, hvala bogu, za človeka, ki veliko zdrži. To je bil dejansko edini način, da lahko pri nas delaš animirani film. Lahko bi sicer še naprej nekaj šljakal skupaj iz dneva v dan in fehtaril producente za neke mizerne vsotice, a se ne bi pri tem niti približno naučil toliko, kot sem se zadnje mesece."

S Koyo ima še velike načrte. Komaj čaka, da se bo lahko odpravil na obisk dol v dolino ali da ga bo obiskal cirkus in se bo lahko spoprijateljil z malim Cigančkom, ki bo v njem zaposlen. Čeprav uporablja na tej točki zgolj medmete in enozložnice, bo slejkoprej tudi spregovoril. "Se bo kdaj lahko tudi smejal?" je zanimalo kolega Frasa in "O, seveda!" je jedko ter hkrati prisrčno odbrusil za zdaj še stradajoči zmrzujoči artist. "Naj mi kdo da pet milijonov in kako leto, da se s Koyem zapreva nekam čisto na samo, pa se bo režal kot pečen maček!"

Freud bi po njegovem rekel, da je figurica postala njegov alter ego, a sam tega ne vidi tako, čeprav nekateri prijatelji ob nagovarjanju iz njegovega imena po novem mirno izpustijo l. O povezanosti, ki jo čuti z rumenkastim možicem, naj priča podatek, da je "frost" - veliko belo platno za razpršitev reflektorske luči po sceni - še vedno poškropljen s kapljicami krvi, ker mu je ob vrtanju luknje v miniaturni kandelaber vrtalnik spodneslo naravnost v prst. Ven, pravi, ne hodi veliko. "Moje življenje se giblje po trikotniku studio-postprodukcija-ženska, studio-postprodukcija-ženska." S tem zadnjim, domnevno najnežnejšim izmed naštetih kotov ne hodi dolgo in sta za zdaj na srečo še vedno v fazi, ko se ji zdijo njegove posebnosti ljubke. "Ampak saj veš, moj način življenja in dela, to bo treba pač vzeti v zakup. Tu sploh ni nekih velikih debat. Brez tega mene ni."

Koljo je težko vprašati, kaj dela za zabavo, saj se najbolj zabava, ko premika žičkasto roko mikron za mikronom bolj v levo ali v desno. Poleg tega hodi na sprehode in kadi cigarete, včasih igra mikado. Svoje končne izdelke namerava poslati na nebroj naslovov: "Kdor ve, kaj je to animacija, bo razumel ne samo, na kako dobrem nivoju je vse skupaj narejeno, temveč tudi, v kakšni totalni garaži je nastalo." Ključno je, da ga to, kar počne vsak dan, veseli in vznemirja in da je vsem težavam navkljub, ko potegne črto, globoko srečen. "Morda bi bilo pretirano reči, da je animiranje zame boljše kot seks, je pa gotovo v istem rangu!"