Cviček na Everestu

"Smo se s kolegi v zidanci menil, so mi rekli: Tine, veš Everest, tu je zajebanu. Pa sem reku: Me ne bo noben jebu. Pa sem šu," so bile besede odločitve bivšega ultramaratonskega plavalca in novopečenega ultramaratonskega alpinista Tineta Strele o tem, da se odpravi na najvišji vrh sveta in se hkrati še vpiše v Guinnessovo knjigo rekordov kot prvi človek, ki se je s sankami spustil z Mount Everesta. Tako se začne zgodba kratke filmske parodije, ki jo je ustvarila skupinica novomeških dijakov in je postala vseslovenska spletna filmska uspešnica. Tine Strela doživlja podobno zgodbo, kot jo je pred približno letom dni doživel Fredi Miler. Njegov obupni videospot Vedno si sanjala njega se je kot virus širil po elektronski pošti, slavospeve pa so mu peli na številnih spletnih forumih. In za nekaj mesecev je postal najbolj oblegan slovenski glasbenik. Zgodba o prigodah Tineta Strele je podobna, le da gre pri njej pač za izmišljenega junaka, ki po imenu, liku, delu in izjavah neverjetno spominja na Martina Strela, mokronoškega učitelja kitare, ki je in še hoče s plavutkami preplavati največje svetovne reke. Strel je zaradi svojega nastopaštva in izjav, recimo o tem, kako prijateljuje z najvplivnejšimi svetovnimi voditelji, o svoji bogatiji, o tem, kako je slaven po svetu, in seveda, da plava za "mir, prijateljstvo in čiste vode", zelo hvaležen lik za šale na svoj račun. Še posebej ga imajo v želodcu tisti, ki se ukvarjajo z vrhunskim športom, saj na vsem svetu nima pravega konkurenta. Nekateri ta fenomen razlagajo zgolj s tem, da je človek, ki je sposoben neverjetno dolgo zdržati v vodi. Rečni tok pa ga tako ali tako nosi proti ustju. Zgodbe Tineta Strele so povezane tudi z dejavnostjo, po kateri je Strel prav tako znan vesoljni Sloveniji - to je Top Shop oglaševanje vzmetnic Dormeo.

Tine Strela v prvem delu s pomočjo Gozmodriska preplava strašno reko Temenico, o težavnosti podviga pa po njegovem pripovedovanju priča to, da sta ga pri plavanju prehiteli celo dve trupli. V drugem delu se Tine Strela odpravi na najvišjo goro sveta. S seboj vzame sanke in sod cvička, oboje potem na vrh sveta tovori najeti šerpa, ter seveda obvezne plavutke. Vse skupaj pa mu ne bi uspelo, če ne bi imel s seboj svojega ležišča Diarejo - Zbudite se nasrani. Med sprejemom pri nepalskem kralju ležišče pohvalijo tudi tamkajšnji domačini Mongolci ... Dogodivščin Tineta Strele sta se domislila novomeška zdaj že bivša dijaka Žiga Virc, ki je poskrbel za režijo, kamero in montažo, in Matej Pejanovič, ki postaja bolj znan kot Tine Strela. Izkazal se je kot prvovrsten imitator dolenjskega ultramaratonskega plavalca. "Tine Strela je lik zase in naj ne bi imel nič z Martinom Strelom. Nikjer tudi ni omenjen neposredno. Osebno nam Martin Strel ne gre na živce, vemo pa, da ga ljudje ne marajo zaradi njegovega bahaštva in pretiravanja. S tega vidika se nam je zdel zelo hvaležen lik. Veliko težje bi se spravili na koga, ki je bolj ljudski in bolj priljubljen," razlaga Matej. Tine Strela goes to the Himalaya se je kot po naključju pojavil v času, ko je v Rupalski steni v Pakistanu agonijo doživljal drug slovenski športni ekstremist Tomaž Humar. Sankanje z Everesta pa asociira na rekordno smuko še enega slovenskega ekstrema Davorja Karničarja. "Domislica je padla, ker je šel Martin Strel res stavit z novinarjem Marjanom Raztresenom, ki ga je spremljal na Kitajskem, da bo splezal na Everest. Po svoje je podcenjeval vse alpiniste," o zamisli za scenarij pripoveduje Matej, bodoči študent gozdarstva, v prostem času pa alpinist, ki se je že povzpel na številne najvišje evropske vrhove. Poleg tega je tudi vaditelj tenisa, športa, ki ga je treniral v rani mladosti.

Šestinpolminutni zapis o odpravi Tineta Strele na Everest je nastal tako rekoč "gverilsko", z minimalnimi sredstvi, šlo je le za stroške prevoza, hrane in spanja. Vse skupaj je stalo od 30.000 do 50.000 tolarjev. Posnet je bil na koncu najvišje slovenske gorske ceste, na Mangartskem sedlu. Največ zaslug za tehnično, pa tudi idejno izvedbo ima Žiga, ki sicer namerava študirati filmsko režijo na AGRFT-ju. "Pri Tinetu Streli smo naredili nekaj, kar ljudje poznajo. Gre za tipičnega 'Podgorjanca' (prebivalca pod hribi v okolici Novega mesta). Želeli smo narediti nekaj novega in ga predstaviti na drugačen način," pravi Žiga, ki si je izmislil tudi nekoliko drugačen način oglaševanja svojega izdelka. Nekakšen virusni marketing. Izdelek pošlješ po elektronski pošti na nekaj elektronskih naslovov. Ker je ljudem všeč, ga pošiljajo naokoli in njihove stvaritve je tako videlo že nekaj deset tisoč ali pa še več Slovencev. "Prvega Tineta Strelo sva naredila tako, da sva se z Matejem pogovarjala, da bi naredila zajebancijo. Posnela sva ga ob nekem potoku. S seboj sva prinesla le sixpack piva, eden se je usedel na en breg, drugi na drugega in se je dogajalo," se spominja Žiga. Nadaljevanje si je zamislil tehnično in scensko veliko bolj dovršeno. "Pristop je bil drugačen, saj smo hoteli biti čim bolj avtentični. Vse skupaj je moralo izgledati kot hollywoodski film, ki ga ljudje gledajo v kinu. Naj bi bil estetski, zabaven in bi vseboval fore, ki jih razume širok krog ljudi. Snemali smo z malo dv kamero, vendar smo hoteli vse posneti tako, da ljudje ne bi mogli videti, s čim smo snemali. Uporabili smo steady cam - malo pleha in dve uteži. Kasneje so nas spraševali, ali smo gor vlekli celo tračnice in žerjav za kamero." Filmu pa je dodal tudi pravo filmsko glasbo, iz hollywoodskih uspešnic Aleksander Veliki in Gospodar prstanov v delu, kjer Tine Strela stopi na streho sveta.

Preveč popolni

Filmčka o dogodivščinah in dosežkih Tineta Strele sta bila deležna veliko pozitivnih odzivov. Žiga pravi, da je že dobil ponudbe za snemanje videospotov za nekatere glasbene skupine, marketinške agencije pa so mu ponudile, ali bi z ekipo sodeloval z njimi. Veliko pohval so deležni od srednješolk, pa tudi od profesorjev in različnih podjetnikov. A Tine Strela ni edini filmski projekt, ki so se ga lotili mladi Novomeščani. V dolenjski prestolnici so sicer pred nekaj leti nastajale lokalno obarvane smešnice, ki sta jih ustvarjala Franci Kek in Sašo Djukič. Njuni več kot še enkrat mlajši someščani pa pravijo, da kakšnega bistvenega vpliva nanje niso imele. Žiga si je izmislil tudi filmsko produkcijo Pig-Destroyer Studios in spletno stran, kjer so predstavljeni vsi njihovi izdelki. Poleg Tineta Strele še Shakespeare and The Gipsies, o tem, kdo je v resnici napisal Romea in Julijo. "Šlo je za šolski projekt pri angleščini in imeli smo uro in pol časa, da ga posnamemo," razlaga Žiga. Četrti kratki film je triminutni oglas Romarco Youth Hostel. "Zgodba se je začela, ko smo morali posneti film za predmet podjetništvo. Imeli smo na izbiro radijsko ali televizijsko reklamo," razlaga Matej, ki je nastopil tudi v tem filmu. Zgodba je spet parodija na biblijsko zgodbo, kako Jožef in Marija iščeta prenočišče tik pred Jezusovim rojstvom. Sprejmejo ju šele v nekem hostlu, rojeni Jezus pa je deklica, ampak nič ne de. V spotu so sodelovali tudi ovce in izposojen osliček. Z Romarcom so se prijavili na 1. festival slovenskega mladinskega filma Videomanija v Ljubljani, ki je potekal na elektro-računalniški srednji šoli na Vegovi. Tam pa se jim je pripetilo nekaj precej ironičnega. "Prišli smo le na razglasitev najboljših filmov, našega pa ni bilo med njimi. Malo smo bili razočarani nad kakovostjo drugih naj filmov in smo se pri strokovni žiriji pozanimali, kako in kaj. Povedali so nam, da pač ne verjamejo, da smo to naredili sami. Za nami naj bi stala profesionalna produkcija, ki naj bi vse skupaj zmontirala. Mi naj bi bili samo igralci," se nenavadnih argumentov žirije spominja Matej. Kamera, barve, montaža, sledljivost in drugo naj bi bile predobre, da bi to lahko naredili srednješolci. Če bi naredili slabši film, bi mogoče prišli v ožji izbor. Montaža filmskih projektov pa povečini nastaja na Žigovem računalniku, ki ni prav rosno mlad in zmogljiv.

Nekaj njihovih projektov je tudi neuresničenih. Predvsem tistih, ki naj bi imeli daljšo metražo. Novomeška grozljivka je padla vodo. "Po zgledu grozljivk smo tudi sami hoteli posneti grozljivko. V Novem mestu smo šli snemat v zapuščeno staro porodnišnico sredi noči v kletne prostore. Notri so bivali brezdomci, po tleh je bilo polno igel pa še zima je bila, minus 10 stopinj. V bistvu nas je bilo bolj strah kot ljudi, ki so potem gledali naš film. Ugotovili smo, da za grozljivko potrebujemo več izkušenj in več sredstev. Komedijo je precej lažje narediti, potrebuješ le dobro idejo in stroški so manjši," pravi Matej. Finalizacije pa ni doživel niti projekt o Nezemljanih v Novem mestu. "Problem tega projekta je, da če narediš nekaj krajšega, kot je Tine Strela, ga bo videlo ogromno ljudi. Celovečerec pa navadno gleda le nekaj tisoč ljudi. Film bi bil nekaj posebnega. Videti bi bilo kot klasično gledanje televizije. Začelo bi se z dokumentarcem, potem bi sledili poročila, reklame, vreme, šport, magnet ... Vse pa se vrti okoli Nezemljanov v Novem mestu. Posnete imam tudi kadre zasedanja evropskega parlamenta v Strasbourgu," pravi Matej, ki ga je k filmu pritegnilo dolgoletno ukvarjanje s fotografijo. Sicer pa se je že spogledoval tudi z novinarstvom in s fotoreportažo pri novomeškem časopisu Park. V svoji bodoči karieri pa namerava narediti največji slovenski film. Film, ki bo zasenčil Kekca? Žiga se le nasmehne. Sicer pa, kateri je sploh največji slovenski film vseh časov? "Ne vem, ali gledaš po vsebini ali po estetiki. Meni osebno so všeč filmi kot Moj ata socialistični kulak ali pa klasika Na svoji zemlji, od tujih filmov pa razni zgodovinski spektakli, kot so Gladiator, Alexander in podobni," o svojem izboru naj filmov pove mladi novomeški režiser.