Skleda rozin in 50.000 risb

Tole sta pa dobro izračunala, sem si mislil, ko sem ju dan po otvoritvi njune skupne, na nek način retrospektivne razstave v spodnjih prostorih Moderne galerije zmotil v delovnem vzdušju in kreativnem neredu najetega podstrešnega ateljeja v Savljah. Vsak od njiju bo letos srečal abrahama, torej bosta imela skupaj sto let, hkrati pa mineva četrt stoletja, odkar sta dokončala in širši slovenski javnosti predstavila prvi skupni projekt, 45-minutni animirani film Poskušaj migati dvakrat, ki je pet let kasneje doživel kreativni rimejk oziroma “director's cut” v pravem pomenu besede, saj sta ga avtorja skrajšala za sedemnajst minut. Pred desetimi leti sta kot na pol animirana lika nastopila v dokumentarcu Utrinki s snemanja in za režiserja Amirja Muratovića zrisala še serijo animiranih vložkov. In nenazadnje bo letos dvajset let, odkar sta trdno sklenila, da bosta ves svoj prosti čas posvetila Socializaciji bika?, prvi slovenski, z nagrado Prešernovega sklada ozaljšani celovečerni risanki, ki je na velikem platnu premierno štartala leta 1998, se pravi natanko petdeset let po prvem slovenskem igranem celovečercu. “Zanimivo naključje, toda midva nisva izračunala nič od tega. Sama nikoli ne bi šla v tak projekt, če Moderna galerija in Filmski muzej ne bi odkupila določenega števila najinih risb. Ob tej priložnosti so nama predlagali, da bi bilo primerno postaviti razstavo, in midva sva jo postavila. V bistvu sva jo postavljala celih štirinajst dni. Razstavljenih je približno pet tisoč risb iz najinega opusa, vsako risbo pa je bilo treba z bucikami ročno pripeti na kartonsko steno,” razlaga Milan Erič, slikar, ilustrator, animator in redni profesor na Oddelku za oblikovanje ljubljanske Akademije likovnih umetnosti, ki že trideset let tvorno sodeluje s svojim sošolcem z likovne akademije, čisto pravim umetniškim multipraktikom Zvonkom Čohom, slikarjem, ilustratorjem, animatorjem, scenografom, glasbenikom, igralcem (najbolj smo si ga zapomnili kot člana potujoče ekipe jazz muzikantov v filmu Karpa Godine Rdeči boogie ali kaj ti je deklica) in ljubiteljskim vinogradnikom, ki vsako leto pridela kakih osemsto litrov pitnega belega vina sorte čoh, kot so ga krstili prijatelji in znanci. “Vino je lahko in sveže, ker ni pretirano žveplano. Včeraj sem ga na otvoritev prinesel deset litrov, toda povabljenci so pretežno tankali tisti sladki chardonnay, ki je težak tako za želodec kot za bučo,” pravi Zvonko, ki o dizajnu etikete in patentiranju blagovne znamke zaenkrat še ne razmišlja. Meni, da bi vino, potem ko bi zadostilo vsem tržnim zahtevam, normam in proceduram, izgubilo svojo sočnost.

Rdeča nit razstave, ki nosi naslov Laboratorij profesorja Rozine - Narisani filmi, ubrisane risbe in druge čičke čačke in bo v Moderni galeriji na ogled do 16. aprila, je kajpada Socializacija bika?, bizaren, nadrealističen celovečerni animirani film, nekakšen nadnaraven ljubezenski mnogokotnik s stripovsko ekspresivnimi risanimi vložki, ki so prežeti s seksualno simboliko. Risanka, ki ni zgolj za otroke, pa tudi za tiste ne, ki se imajo strogo za odrasle. Medtem ko vas z ekrančka pozdravlja profesor Rozina, rdeča usteca v drugi sobi pa vabijo, da si postrežete z rozinami, si lahko hitro ali počasi, od blizu ali od daleč ogledate kako desetino od neverjetnih 50.000 risb, kolikor sta jih morala zrisati Zvonko in Milan, da bi lahko njuni animirani filmi oživeli.

Ker mi ni sedel v kontekst okroglih letnic, sem v uvodu pozabil omeniti njun kratki, večkrat nagrajeni risani film Poljubi mehka me radirka iz leta 1984, ki je premierno predstavil elemente iz Socializacije bika?, od grotesknih bitij, strojev, rastlin in predmetov do tekmovanja v teku in glasbeno artističnih točk. “Socializacija bika? je bila od začetka do konca ročno delo. Risanje, rezanje, fotografiranje, še montaža je bila ročno delo. Lepljenje s selotejpom in podobne reči. Več kot 20.000 uporabljenih risb, več kot dvanajst let prostega časa. Risala sva s svinčnikom, svinčnik pa na folijo ne prime, tako da je bilo treba figurice rezljati in lepiti na folijo, pri čemer so nama zadnja tri leta pomagali tri sodelavke in Ivo Štandeker. Obiskal naju je v ateljeju na vrhu Kersnikove 4 in se predstavil kot ljubitelj stripa. Prinesel je nekaj čudovitih stvari, ki so naju navdušile.” Zvonko se spominja, da ga je takrat prevzel Svet mutantov, kultni strip Richarda Corbena, Milana pa je popolnoma vsrkala Moebiusova abstrakna stripovska serija Hermetična garaža. “Ivo nama je veliko pomagal pri risanki. Senčil in rezljal je, ker pa je bilo to ponavljajoče se delo zanj preveč monotono, je iz čistega dolgčasa ustvaril nov lik: obešalnik, ki se premika in obleče. Kasneje naju je angažiral za risanje tematskih naslovnic Mladine. Še preden je Ivo na začetku osemdesetih prišel v Ljubljano, sva zrisala lik, ki se vozi po travi na nekakšni tubi, ima televizor namesto glave, na hrbtu pa mu piše Ivo. Evo, sva rekla, tu je dokaz, da sva predvidela, da te bova srečala.”

Animacija kot medij

Ivo Štandeker je konec osemdesetih na ekskurzijo v Pariz, prestolnico stripovske velesile Francije, popeljal trdno jedro Mladininih striparjev, ki so ga poleg Zvonka Čoha in Milana Eriča (ki se zaradi rojstva otroka ni udeležil ekskurzije) sestavljali Tomaž Lavrič (zdaj eden najboljših evropskih risarjev stripa), Dušan Kastelic (avtor animiranega Perkmandeljca), Tomaž Mastnak (zdaj ustvarjalec izvrstnih Bizgecev), Gorazd Vahen (zdaj izjemen mladinski ilustrator) ter Zoran Smiljanič (zdaj avtor razkošnih, epskih Meksikajnarjev). “Takrat sem si obzorje razširil z obiskom peep showa,” se spominja Zvonko, “in bil sem navdušen nad lepoto deklet, ki so tam nastopala, prav tako nad njihovimi plesnimi spretnostmi. Pa to je umetnost, sem si rekel. No, konec koncev me še zmeraj mika, da bi ustvaril kako risanko s pornografsko tematiko. Kako zajebancijo na to temo, recimo kombinacijo krave pa miši ali kaj podobnega.”

Animacijo kot medij sta odkrivala v lastni režiji. Zvonko je bil ponosen lastnik super 8 kamere, s katero sta snemala tisto, kar sta narisala. “Posnetke sva pošiljala razvijat na Dunaj in presenečena ugotavljala, kaj sva sploh posnela, ko so čez kakih štirinajst dni filme poslali nazaj in sva jih zavrtela na projektorju. Včasih sva dobila tudi popolnoma črne filme, čisto temo. Snemala sva dva dni, nato pa ugotovila, da z objektiva nisva snela pokrovčka,” pove Milan. Zgodba zase so bile javne projekcije njunih izdelkov na super 8 projektorju. “Risanke so bile sinhronizirane tako, da sta se med projekcijo tekst in glasba vzporedno predvajala s kolutnega magnetofona. Če je zvok zaostajal, sva med projekcijo s prstom hitreje zarolala magnetofonski kolut ali pa ga po potrebi zabremzala, da sta se slika in ton ujela. Bil je pravi cirkus in veliko smeha. Med projekcijo v Klubu študentov v Ilirski Bistrici leta 1982 je glasba v celoti odpovedala. V tisti je bil nekakšen klavir in Zvonko je samoiniciativno prevzel vlogo improvizatorja. Sedel je za inštrument, začel igrati in odrecitiral dialoge, kjer je bilo potrebno. Čista improvizacija. Po avtobusih sva s sabo tovorila dva kolutarja, projektor in film ter včasih prespala v grmovju, če sva zamudila zadnji avtobus za Ljubljano ali pa če je bil prepoln in naju sprevodnik z vso tisto kramo ni hotel naložiti.” Zdaj takih problemov ni več, se z nostalgijo spominjata Zvonko in Milan. “Takrat smo se imeli fino, pili smo pivo, imeli veliko časa in malo denarja. Zdaj denar je, časa pa preprosto zmanjkuje.” Pa tudi animacija ni več tisto, kar je bila, pripomnim. Vse je odvisno od hardvera in finančnih sredstev, s katerim kupuješ najnovejši softver.

Nič hudega sluteča umetnika, ki sta se širši javnosti med drugim predstavila tudi z najavno špico za Res je, nekdanjo zabavno oddajo Miše Molk, ter televizijskim oglasom, v katerem Martin Krpan šverca mesnine, sem z zahrbtnim vprašanjem, zakaj Socializacije bika še nimamo na DVD formatu, kajpada spravil v zadrego. Bržčas zato, ker česa podobnega še nihče ni predlagal, sta skomignila z rameni. Potolažila sta me z informacijo, da je na voljo nekaj uradnih piratskih kopij za službene potrebe, zadnje čase pa naj bi obstajal celo interes, da se Bika natisne in za žepu prijazen znesek priloži k enemu od slovenskih dnevnikov. Vse pa je odvisno od dogovora s producentom Danijelom Hočevarjem. “V osnovi je bila Socializacija zasnovana kot dvajsetminutni filmček, potem pa je najin prvi animirani film Poskušaj migati dvakrat dobil nagrado zlata ptica, ki jo je svoj čas podeljevala Zveza socialistične mladine Slovenije, in najini prošnji za subvencijo je bilo ugodeno. In takrat smo se z Danetom resno lotili dela. Pomagala nama je profesionalna montažerka Višnja iz Zagreba, ki je pogledala material in naju presenetila z vprašanji, kdo je glavni lik, za kaj gre v filmu in kako se konča, na katera nisva znala niti približno odgovoriti. In če ne bi bilo Višnje, ki je neusmiljeno rezala prizore ter naju soočila z zakonitostmi filmskega jezika, dramaturškim zaporedjem in podobnimi koristnimi stvarmi, bi bila Socializacija bika? še bolj nenavadna risanka.” Aja, zakaj tisti vprašaj v naslovu? “Ker ni bilo jasno, če film sploh bo, ali bo s ocializacija sploh uspela. Veliko vprašanj se je skrivalo za tistim vprašajem.” In zdaj, ko je najhujše mimo, verjetno že razmišljata o drugem in tretjem delu Socializacije. “Ja, razmišljava, pa spet pozabiva,” se zasmeji Milan. “Razmišljava o skrajšanih, nekajsekundnih verzijah drugega in tretjega dela Socializacije,” doda Zvonko. “Če denar ne bi bil vprašanje, bi se najverjetneje ukvarjala izključno z animacijo.” Zvonka navdušujejo animirani filmi, karšen je Wallace in Gromit ali Kokoške na begu, Milana pa avtorske risanke, ki jih je moč videti samo na festivalih, kakršen je kot je Animateka. “Če bo Animateka zaživela, se bo po vsej verjetnosti povečalo zanimanje za animacijo in takrat bo več možnosti za približanje medija publiki. Zadnje čase tudi na Akademiji narašča interes za animirani film. Razstava v Moderni galeriji naju po svoje zavezuje in spodbuja k novim projektom, ki pa bodo krajši in namenjeni predstavitvi na specializiranih festivalih.” Zvonko in Milan se s stripom nikoli nista posebej ukvarjala. “S stripom sva se ukvarjala le za vzorec, ker zanj preprosto nisva imela časa. Priznava, trudila sva se, Milan je nekaj malega risal za Katedro in Ciciban, v glavnem pa so nama ves prosti čas požrle risanke.”