Burger's style

V naših kinih so doslej predvajali tri filme Janeza Burgerja in vsi trije skupaj so na vsakoletnih festivalih slovenskega filma uplenili reci in piši dvajset nagrad. Pravzaprav mu to že tako impozantno statistiko znatno niža njegov zadnji podvig Na sončni strani Alp, ki je, ker je kratki film, lahko dobil eno samo. To pomeni, da sta njegova prva celovečerca pokasirala devetnajst najuglednejših slovenskih nagrad. Kako logično torej, da mu vladajoče veličine pri Filmskem skladu vztrajno zavračajo naslednji projekt - četudi je scenarij prišel v evropski finale verjetno najuglednejšega alterfilmskega festivala na svetu Sundance. "Problem teh, ki zdaj gnijejo tam gori na pozicijah Filmskega sklada," pravi Burger, "je ta, da ne vejo ničesar o ničemer. Oni dejansko ne vejo, kaj je Sundance. Simoniti ne ve, kaj je Cannes."

V četrtek ob mraku sva se domenila kje drugje kot v Mercatorjevem bifeju, kjer vsak dan znova zarolajo neke čisto svoje ruševine z malimi r-ji. O Janezu Burgerju, popularnem Mikiju, takole okrog petih ovinkov slišiš, da zna biti malce asocialna figura, a name je naredil vtis prijaznega, sproščenega in duhovitega fanta. Njegova razmršena frizura in večna avra cigaretnega dima sta se lepo skladali s kombinacijo impozantnega črnega plašča in puloverčka s kapuco. Ko sem mu zaupal, da se mi je zdel V leru neznansko oduren film, je to sprejel s skoraj identično dobrodušno disociiranostjo kot to, kar sem mu povedal malce kasneje, da so se mi Ruševine zdele najboljši slovenski film vseh časov. Okrog prej omenjenih petih ovinkov se sliši tudi, da sta z Janom Cvitkovičem v življenju razsula ogromno avtomobilov, a Burger jih je vsega skupaj totaliziral ušive tri. Pa še od tega enkrat ni bil sam kriv (je pa res, da je prvega razkantal po tem, ko se je iz Tolmina pripeljal v Ljubljano, čeprav je vedel, da avto nima bremz - ne da ima slabe bremze, temveč da nima bremz).

Janeza Burgerja, letnik 1965, so geni vse življenje vlekli k morju, a je imel med hribi v Železnikih kljub temu pravzaprav zelo lepo otroštvo. Železnike strne tako, da z obema rokama nakaže sotesko: "Tole plus vsako jutro sirena plus lokalni kino, in to je to. V sredo in petek neki normalen film, v soboto pornič, v nedeljo romantična komedija. Čisto v redu je bilo." Ko je bil osnovnošolec, je bil, ne da bi se učil, vedno odličnjak - problematičar je postal, ko se je vpisal na gimnazijo. "Jah, otroček si sestavi ego in je kar naenkrat najbolj pameten na svetu!" Oče ga je moral že v prvem letniku peljati na izpiranje želodca, zelo kmalu po tem ga je za pet tednov poslal štepat železne komponente pisarniških materialov v NIKO Železniki. "To je bila, ee ... zelo modra in koristna vzgojna poteza. Na najpreprostejši možni način me je naučila, kaj se v življenju splača in kaj ne."

Drugače od večine prijateljev ni bil dovolj pameten, da bi kaj zmutil in se tako izognil služenju vojnega roka - je pa res, da so ga iz Bihaća zaradi neprilagojenosti po enem samem mesecu poslali na kazensko ekspedicijo v Varaždin. Tam je moral potem dvanajst mesecev vsak dan kuhati za 2500 ljudi, kar mu je pobralo vso energijo - tudi in še posebej tisto, ki bi jo potreboval za morebitne nadaljnje lumparije.

Po vrnitvi je naredil tri četrt ljubljanske ekonomske fakultete, a so ga na srečo sprejeli na slovito praško umetniško akademijo FAMU. Tam se je v šestih letih celodnevnega študija naučil osnov svojega današnjega krafta. V Slovenijo se je vrnil s trimesečnim sinčkom in z začetim scenarijem za film V Leru, ki je postal v trenutku velik nacionalni hit. "Kar mi, moram priznati, ni bilo čisto jasno: ker res ne vem, zakaj bi ljudje masovno drli gledat črno-beli monofilm o modelu, ki devetdeset minut predvsem leži na postelji." Na to vprašanje mu ni uspelo odgovoriti vse do danes, si pa z njim tudi ni preveč belil glave. V naslednjih dveh letih je film prepotoval ves svet in poleg šestih nagrad na slovenskem festivalu dobil še več kot 15 nagrad po tujih festivalih ter bil prikazan na več kot 50 festivalih povsod po svetu.

Na krilih tega filma je Janez potem dve leti letel po svetu in bival po high-class hotelih ter ugotovil, da se človek sčasoma naveliča tudi tega. Doma ga je njegova celovečerna eksaktna upodobitev pijanske študentarije v artističnih krogih transformirala v manjše božanstvo, kar je bilo hkrati dobro in slabo. "Za po difoltu ne ravno najbolj samozavestnega človeka je taka potrditev gotovo fina reč ..., a mi je tudi škodilo, ker sem takrat samega sebe prepričal, da sem pojedel čisto vse znanje tega sveta. Za kar sem kasneje ugotovil, da ga nisem. Karkoli sem takrat rekel, se je vsem avtomatično zdelo blazno pametno ... In potem valjda začneš čedalje bolj kvasiti in s tem zavestno preizkušati meje, kjer bodo vseeno postali sumničavi ... In potem kvasiš in kvasiš in kvasiš in kvasiš, ampak nikoli nič ne posumijo."

V tistem prehodnem času se je malo ukvarjal s teatrom, snemal reklame za Mobitel in za nacionalno televizijo posnel nadaljevanko Novakovi. Ker je resnično potreboval denar, je sprejel povprečnjakarski zehoiden scenarij, ki bi ga drugače s prezirom odvrgel in si za njim obrisal roke ... A je potem ugotovil, da preprosto nima v sebi, da bi zadevo posnel na ta način. Novakovi, v ideološkem izhodišču tipična slovenska družina, so se tako v končni različici do pičice držali scenaristovih dialogov (skupaj z vsemi tipkarskimi napakami, glede tega je bil Janez še posebej neomajen), medtem ko so se okoli vozili v vesoljskih ladjah ter se v vsaki epizodi spreminjali, recimo iz vampirjev v Sherlocke Holmese in naprej v kako še bolj divjo, kot pravi Janez, "dadaistično pizdarijo".

Filmska ekipa se je takrat pri snemanju blazno zabavala, tudi končni produkt se ji je zdel totalno luštkan ... Delodajalcem na TV Slovenija pa očitno ne tako zelo, ker so režiserju za dolgo preklicali magnetno kartico, ki mu je sploh omogočala vstop v mastodontovo stavbo. Prav zadnje leto je za TVS spet posnel film - ta nosi naslov Sonja, na sporedu pa bo decembra -, seveda zato, ker se je garda vmes vsaj enkrat zamenjala.

Svoj drugi celovečerec Ruševine je snemal štiri leta, kar je za filmske razmere povsem izvenserijska cifra, a taka izvenserijska mojstrovina se pač ne naredi na hojladri. Briljantno napisana drama o nekaj malega blišča in ogromno bede igralskega poklica je dobila na slovenskem festivalu nič manj kot 13 nagrad: "Takrat sem bil presenečen, saj si nisem mislil, da jih toliko sploh podeljujejo, ha ha!" Tragedija filma je bila v distribuciji. Producenti so se iz nikoli povsem pojasnjenih razlogov odločili, da ga v kinematografe pošljejo kar pol leta po tem, ko je kraljeval na naslovnicah slovenskih revij - in sicer natanko tisti teden, ko so začeli rolati sveže oskarjevce. Dodajmo napovednike, ki so se zdeli Janezu tako obupni, da takega filma sam gotovo ne bi hotel iti gledat, in rezultat je bil nič manj kot katastrofalen: okrog 4000 gledalcev, film pa vse do danes ni bil niti predvajan po televiziji niti ni izšel na DVD-ju. Čeprav je režiser Robert Koehler, eden izmed top piscev Varietyja, v Palm Springsu rekel, da tako močne igralske zasedbe zadnji dve leti ni videl v nobenem drugem filmu.

Tudi, če ne predvsem zaradi tega fiaska sta z Janom Cvitkovičem ustanovila svoje produkcijsko podjetje Staragara, v sklopu katerega je Janez potem produciral zelo odmeven film Odgrobadogroba. Ker se pri distribuciji niso delale malošolske napake, je bil film prodan v več kot 15 držav.

Istega leta, daljnega 2003, je Burger napisal scenarij za Cirkus Fantastikus - njegov prvi scenarij, ki se mu je zdel po lastnih merilih zares dober. "Našel sem formo, v kateri se lahko izražam brez posredništva zgodbe. To sem iskal vse življenje." Ob teh zloveščih besedah in ob dodatnem pojasnilu, da ne bo v filmu izgovorjena ena sama beseda dialoga, mi je začela nevrotično utripati žila v licu ..., a mi je sogovornik slovesno obljubil, da projekt ne bo šel nikamor blizu kakega Inland Empireja, saj je sam sredi tega Lynchevega tragičnega zmazka vstal in odšel iz dvorane, ker je bil preprosto preveč zanič.

"Poglej," se je razgovoril o Cirkusu. "Ko sem pred tem pisal scenarije, nisem mogel nikoli govoriti o stvareh samih na sebi ..., ampak sem jih moral vedno tlačiti v čreva neke zgodbe. In te stvari so šle potem v ta čreva enkrat bolj in enkrat manj, nikoli pa direktno. E, tukaj sem to pustil ob strani in napisal scenarij o osnovnih elementih človeškega bivanja, ki jih je tako kot poglavij v filmu devet, in sicer: strah, ogenj, življenje, zrak, ljubezen, voda, smrt, zemlja, Bog. Film bo postavljen v neko prostorsko in časovno povsem nedefinirano vojno cono, osnovni elementi bivanja pa bodo v njem definirani na emocionalno-filmski in ne na racionalno-filozofski način. Vse skupaj bo veliko bolj kot na čem drugem temeljilo na podzavestnih povezavah." Ko sem ga poprosil za kako ilustrativno primerjavo (Če bi ga lahko s čim primerjal, s čim bi ga?), mi je legendarno odstrelil: "Če bi ga lahko s čim primerjal, potem ga ne bi delal."

Scenarij je bil doslej prijavljen na štiri razpise Filmskega sklada in bil vsakič na svoj način zavrnjen. Res zanimivo je, kako so se ocene projekta sproti spreminjale. Najprej je veljal za zanimivega, a kaj, ko ni bilo denarja ... Ko pa so se ustvarjalci odpravili ven in prek različnih mednarodnih filmskih tržnic nabrali polovico kompletnega budžeta, je scenarij kar nenadoma postal zanič ali pa vsaj potreben korenite dodelave. Posebne vrste smešnica je bila, ko so režiserju zavrnili dva velika projekta, odobrili pa tretjega - kratki film Na sončni strani Alp -, ki ga je prijavil zraven za čisto zajebancijo ... Ker je pač mogoče prijaviti tri in si je zato rekel - No, pa naj bojo trije!

Po svetu je bil scenarij za Cirkus deležen velikega navdušenja. Na sarajevskem Cinelinku so avtorji dobili številne uporabne linke, recimo za žensko iz gume in dveletnega akrobata. V Solunu so si za scenarij na festivalu dejansko izmislili novo nagrado, saj je bil s svojo dodelanostjo povsem zunaj vseh njihovih tekmovalnih kategorij. Na Sundanceu je prišel v polfinale (in kasneje še v finale) evropskih scenarijev - in bil takoj zatem, temu neverjetnemu dejstvu navkljub, še enkrat zavrnjen na podlagi pregovorno žlahtnih kriterijev slovenskega Filmskega sklada: češ da jih ni prepričal - da ima sicer dober potencial, da pa bi ga bilo treba res še na veliko popravljati.

Kdo je za tako neizbrisljivo blamažo sploh kriv? "Jah, krivi so Igor Prodnik, Stane Malčič in Vasko Simoniti - sveta trojica, ki tam visi in sistematično uničuje delo, ne samo moje, ampak čisto vseh, ki so v zadnjih letih karkoli naredili za slovenski film. Ne vem pa, zakaj to počnejo. To moraš vprašati njih."

Na naslov Filmskega sklada so iz razvitega sveta v zadnjem času priromala številna pisma zelo vplivnih posameznikov iz elite svetovnega filma, med njimi tudi Alesie Weston, direktorice Sundancea. "We are immensely impressed by the economy and artistry of the script 'Circus Fantasticus'," jim je med drugim položila na srce. "His work demonstrates a deeply personal directorial voice and unique storytelling approach. We believe that 'Circus Fantasticus' will confirm Mr. Burger's unique style and establish him as one of the most exciting directors to emerge, not only from Slovenia, but from the new generation of filmmakers from Europe." Laskave besede, a kaj, ko se ni mogoče zanesti na to, da ljudje, ki so naši zaplatici v tako kratkem času uspeli narediti tako neskončno sramoto, znajo angleški jezik. Ali da se jim sploh zdi vredno, da bi ga znali.

Ko sem prebral to pismo, sem Janezu zagotovil, da se mi ob tem in tudi vsej medijski pozornosti zdi preprosto nemogoče, da bi mu naslednjič projekt spet zavrnili ... A je samo blazirano zakašljal in odvrnil, da mu to ljudje tako ali tako zagotavljajo že od samega začetka in da ne moreš glede na dano situacijo ničesar jemati zdravo za gotovo. Vmes pač nekako živi naprej - pravi, da še sam ne zna čisto dobro povedati, od česa. Prav te dni bo štartal s snemanjem novega celovečerca Avtošola - film z vsega skupaj dvema igralcema, pri katerem bodo delali prijatelji. "Če nam bo uspelo kje dobiti denar še za sendviče, bomo jedli sendviče, drugače jih pač ne bomo. Ampak ugotovil sem, da mi sedenje na riti ni kul, ker dobim potem psihične probleme. Moram delati, ni druge."

Težko si je predstavljati občutke ustvarjalca takega kalibra, ki mora leto za letom broditi po tako ostudni mlaki, kot je uradna Slovenija. Kljub temu ostaja na skremžen način optimist: "Pa saj se bojo skenslali s svojih pozicij. Je pa odvisno, koliko bojo v tem procesu za sabo požgali slovenskega filma. Z njimi bo tako kot s Hitlerjem, ki se je oblasti krčevito oklepal do zadnje sekunde ... Me pa prav zanima, kdo jim bo za Hitlerjugend. Če bo šlo tako naprej ... Tudi če ustaviš produkcijo za eno samo leto, si naredil nepopisno dolgoročno škodo, ker ti bo šel ves profesionalni kader ali v drug poklic ali v drugo državo. Ta kader pri nas za zdaj še nekako životari, a ne bo mogel več dolgo. Kako bizarno: prva stvar, ki jo je Simoniti naredil, je bila, da je povečal denar za slovenski film. Potem pa sta Prodnik in Malčič sistematično vse uničila. Ker se zdita sama sebi pomembnejša od filma. Ker se prekladata po skladu in ukvarjata sama s sabo. S svojimi lažmi in pokvarjenostjo."

A kot rečeno, Janez Burger - Miki ostaja optimist: "Jaz imam partizanske gene. Borimo se do končne zmage nad ..." - prezirljiv prh cigaretnega dima - "... nad okupatorjem."