Mladinci: hrupno

V drugo so se za praznovanje osme obletnice zasedbe Metelkove zdramili tudi zanesenjaki domiselno poimenovanega Društva za razvoj mladinske kulture in v ponedeljek v španoviji s pobratenim železniškim Rovom pripravili Mladinsko akcijo 2. Za razliko od predstavitvene akcije istega imena, preko dveh večerov segajoče, deloma kaj razvlečene in s porodnimi krči obremenjene zadeve, so se domači nojzerji izkazali z jedrnatostjo.

In celo pretiravali, posebej če je prisluhniti dvojcu čelnika društva, Sist En 343, katerega ritmično, kmalu hipnotično in ostro rezirajoče prekrivanje elektronskih plasti pride do izraza šele na dolge proge, v prvi vrsti pa ob tu bolj simboličnih, za nojz obveznih decibelih. Ker se tukajšnja, po načelih untergrunta delujoča nojzerska bratovščina ne obremenjuje z zapovedmi artizma in si išče partnerjev v podobno mislečih krogih, pač ni tolikšno presenečenje, če se na njenem sporedu znajde Disdrug This Fuck, pol leta stari, na šalo pripravljeni trio iz Železnikov, ki vleče zakontrane, s hujskaškim oglašanjem še učinkovitejše miniature naravnost iz zapuščine hardkora. Če merijo fakerji iz Železnikov na slemajoče rekreativce, merijo Američani Sikhara s svojo primitivno, minimalistično zmesjo plemenskih ritmov, posnetkov etničnih manjšin in raznovrstnih šumov na stranke nevsakdanjih plesnih podijev. In so, kljub okorni, a specifični muziki - in zaradi divjega performansa? - v Gromki prišli tako do nenadejanih sodelavcev, na trobento prislonjenega Mroža alias Mastikatorja alias Minimal Bastarda, kot do plesalk iz publike. Razvedrilneje od tistega dolgočasnega rokenrola, kakor je pripomnil tajni sodelavec Mladine?

Nemara res. Zaenkrat. Kar vedro je tudi na občasnih ponočevanjih ljubljanskega kolektiva Code EP, ki je z veseljem ob razstavi vsestranskega, duhovitega in z elektroniko v glavi živečega oblikovalca Martina Briclja v avli Ljubljanske banke prišel v Gromki in ga podaljšal do zgodnjih petkovih ur. Z Bricljevim namedenim videom podkrepljeni didžeji Code EPja, ki so ga tokrat zastopali Nu, Nova in Borcka, se pač po svojih močeh, največkrat s smislom za napetost, včasih pa tudi prelagodno izgubljajoč pozornost plešočih strank, upirajo diktatu žanrske in slogovne monotonije, s katero streže marsikateri ponudnik plesne elektronike, tudi iz Code EPju bližnjih, sinkopiranih logov. In je na njih računati, kadar si zaželiš za muziko menda temeljne začimbe, presenečenj. Dovolj za noro noč?