Logopedi predstavljajo

Kdo ve, morda je imela odločilen vpliv na četrtkovo dogajanje v Menzi pri koritu res le polna luna in ne tudi siceršnje nagnjenje do kake posebno ojstre rovtarske žganjice. Kakorkoli, treba je reči, da je načrtovano pobratenje na prvi pogled niti ne tako sorodnih mest, New Yorka in Idrije, uspelo. Naj ta dosežek pripišemo romantičnim krajinam Ivana Intiharja - "trenutno na zdravljenju v bolnici Franji" - ali obsesivnim, voljnih deklet polnim fotokolažem Matjaža Lazarja, ki so tako popestrili Menzino obedovalnico?

Naj pokažemo s prstom na "kratko grozo" Dušana Moravca ali na performans drugega, po vseh predpisih društva književnikov potrjenega literata idrskega združenja Hidrogliste, Tomaža Kosmača-Cosma, katerega majava konstitucija in zapletajoči se jezik nista zdržala pritiska nastopa, tako da se je zapisal zgodovino z odmomljanim medmetom "pa preskočimo to..." in plesnimi vajami v parterju?

Vsekakor je k vtisu sila zabavnega večera veliko prispeval glasbeni spored Idrcev, ekspresionistični recital harmonikarja "na začasnem delu v Nemčiji, več ne povemo" Marka Hatlaka s Piazzolo in Bachom vred, še zlasti, ko se mu je na odru pridružil Lazar in dramatično, nekako v slogu Burroughsa ali Psychic TV, predstavil svoj crowleyanski manifest Witchcraft.

Če je iskati povezav med prestolnico žlikrofov in zastavonošo svobodnega sveta, bi se pač morali strinjati, da gre za določeno živahnost ali kar divjo kri, utripajočo pod najbolj zagatnimi, ušesa razkrajajočimi izbruhi nekonformizma, ki si jih, kadar je pri sapi, posebej tekom gotskih goslaških epopej, privošči newyorški duo Iconoclast. Drugič spet namesto, da bi se z užitkom pustil klofutati avantnojzu in vleči kar posrečeni filmski muziki, moliš, da bi Iconoclast vendarle spoznal, da dostikrat potegne na plehko in da sta bobnarski komplet in saks brez izdatne rabe efektov še vedno le en boben in saks. Basista, prosim! Ena najbolj čudaških manifestacij meseca, če ne leta.