Statika na delu

In ko smo ravno pri kantavtorjih - o njih se, tako glas ljudstva, pletejo tudi zgodbe, češ da se njihovim vrstam pridružijo tisti, ki ne zmorejo sodelovanja v še tako majhnem kolektivu in potem težijo po svoje. Kdove, če omenjeno velja tudi za Zagrebčana Manceta, ki je iz zmedene, fragmentarne artikulacije, tako znane uživalcem substanc in zatorej tako blizu svoji ciljni publiki, naredil poetiko in iz svoje, strune šepavo prebirajoče in bizarna ljubavna besedila falš prepevajoče pojave kultno zagrebško figuro. Držalo pa bo, da je Mance, kolikor je v njegovem poznavalskem najedanju in mikro urbanih štorijah čutiti gušt in zavzetost, v petek v Menzi nepričakovano zasenčil že pred letom dni pričakovane in potem odpovedane Šumske. Ki štejejo sedaj že zelo opaznih trinajst let delovanja, tolikanj, da zvenijo in izgledajo kot utečena firma, šprudlanje in rutina.

Če so Šumski dolga leta čuvali baklo čudaških, iz panka izvirajočih ansamblov Jugoslavije, sedaj zvenijo kot "zrele" verzije taistih ansamblov, tudi kot kaka zguncana Ekaterina, kake dubby&jazzy reinkarnacije in revivali jugoansamblov iz osemdesetih, kot, o tempora, o mores, kak U2. Statiki in slišni utrujenosti materiala pa je le v komentar statika in "muskontarske", business-as-usual manire na odru, ki so malone oropale navdiha celo mojstra Frasa. Kje je živčna razrvanost, ki je krasila Šumske, kje ihtava žilica in premaknjene šale, risanke in tobogani? Hja, najbolj ironično pri vsem je, da bi si lahko zaradi obiskanosti petkovega koncerta po letih suše zadovoljno meli roke. Kdove, če bodo nova pokoljenja dojela, v čem je sploh (bila) kleč.