Pank - ženski pogled

Kakorkoli že, Ženski žepni festival Rdeče zore je tvorno prispeval, da se zamaje tekom let bingljanja trudoma pridobljena intuicija, kdaj naj bi se začeli koncerti in nastopi v Menzi pri koritu - minimalno pol ure, uro ali dve po napovedanem času? Konjenica si je tako, vsaj dvajset minut prepozna za otvoritveni ponedeljkov performans Bridge Markland, lajšala šok smotkajoč v bližnji Gromki, kjer so se Meštirix ravno pripravljale za drugo osmomarčevsko ponovitev in potem oprezala, kdaj se odprejo vrata štaba festivala, ki je Metelkovo, goriško Mostovno in sežansko Podlago v tednu dni osrečil z vrsto razstav, projekcij, koncertov, predstavitev in predstav. Tudi z že zaradi eksotičnega porekla dobro obiskanim ponedeljkovim šusom japonskega čigumi pank dua Yumi Yumi, ki lahko, všečno kostumiran in v žaganju podkovan, spomni na vse tiste ugodno vreščeče ženske zasedbe od konca sedemdesetih naprej, a je zaradi na momente slišne, spodaj tekoče matrice in bizarnega Menzinega ozvočenja premnogim potegnil na tolikanj zaničevani playback. Nerodno, glede na vložek, slog in nepretencioznost Japonk.

Praviloma ženski festivali, ki izbirajo po ključu spolnih dejstev (in ne denimo opredelitve) poleg hvalevredne vloge pri predstavljanju prezrtih umetnic spravljajo v bes tudi dobršen del svoje ciljne publike, ki jemljejo tovrstne ključe in še kak bojeviti angažma za štrapac in podcenjevanje lastnega spola. Hvalabogu pa tega, z izjemo četrtkove medigre, okorno odigranega performansa, kanca slam (?) poezije, prosvete in agitiranja za Bunnies On Strike, gibanje brezpravnih holandskih prostitutk, vsaj v glasbenem delu festivala ni bilo na spregled. Namesto razločnega poziva za žensko stvar so Rdeče zore tako ponudile parodijo spolnih vlog, improvizacijski dvogovor z igračami in gospodinjskimi aparati oskrbljene in z električno kitaro, violino in kameleonskim glasom obdarjene članice italijanskega ansambla Allun. Od gospodinjskega grinda in dratarije do otroškega bebljanja in čudaških atmosfer, strokovno najedanje, da odpadajo nohti in se suši vime.

V nasprotju s specifičnostjo Allun je Motorama, garažni italijanski dvojec, le energičen, a v primerjavi z mnogo bolj divjimi in verodostojno norimi podenrokerji, kar se jih je metalo ob slovenske odre, le bled rokenrol stereotip. In ko smo že pri metanju - Violetta Beuregarde, ki rokuje s plastičnim sintetizatorjem, morda po inštrumentariju ne sodi med rokerske Riot Grrls (in jo laže najdete na strani za ljubitelje golih alternativk Suicide Girls), a zato je z živahnim nastopom, petjem iz petnih žil in kupom zmešanih, nabrejkanih ter po smislu za humor hardcore tehnu ali digital hardkoru sorodnih semplov v petek poskrbela za razčefuk tedna. Ne več kot pol ure hitrostrelnega, sadističnega casio panka, v sozvočju z občim tonom muzike metelkovskega festivala, ki mu gre pri predstavljanju redkosti, ženskih, skvoterskega podnebja vajenih ansamblov, kot kaže vse bolje in bolje. Ko bi se nanj nakapljala še vsaj protokolarnega bisa sposobna publika...