9. 5. 2004 | Mladina 18 | Kultura
Frišne gate, stari abrnki
Tayo&Cantor&Države menjamo kot gate!
Matt Cantor na kongresnem
© Luka Cjuha
Ker se konjenice še kar drži tekom zadnjih let pridobljena vraža, da bi se v bran enoumju in ozkim razgledom večine didžejevskih krujev, klik in sekt veljalo zanesti na uvoz domačih ljubiteljev nalomljenih ritmov in ker je K4, kjer letošnjo sezono ne manjka zvenečih imen, napovedoval posebej phat scenosled, pač ni bilo dileme, kje bi previseli petkovo noč. Na spet normalno obratujočem šanku ali na, za razliko od prejšnjih mitingov zadruge Edge Dept, ne ravno obljudenem plesišču, ki je v zaodrju porajalo črnoglede komentarje, češ da je breakbeat podjetje spet tam, kjer je vrtalo pred tremi leti? Ne bi vedeli. Če pa je prisluhniti tokratnemu gostu, v breakbitniških krogih čislanemu Tayu in povzeti tuje vzore za nazaj, bi lahko menili celo, da se je nekdaj svobodnega sloga panoga, ki je skoro obvezovala k eklekticizmu, utrudila, se pod pritiskom poklicnih standardov glede natančnega miksanja vkalupila in da v njej dostikrat ni najti tako zaželenega kanca blaznosti ali smisla za korenito zarezo, brejk. Morda pa so tisti, ki so zamudili Tayov zelo gladek, zelo profesionalen, zeloo ležeren scenosled nalomljenih ritmov in hecno napumpanih štiričetrtinskih ritmov, hranili kondicijo za sredin nastop Stanton Warriorsov, "bržkone prvega imena svetovne breakbeat scene"? Le-tega so v šterki organizirali v španoviji z Britanskim veleposlaništvom, Stantoni pa naj bi pred "afterjem" v klubu ogrevali v sklopu manifestacij ob vstopu v EU na Kongresnem trgu in istotam tudi delili zastonjske vstopnice. Naj bi, ker je K4 tik pred zdajci doletela neprijetna vest o bolezni v družini in je mesto Stantonov prevzel član enako razvpitih Freestylers, Matt Cantor. Se je odpoved, ki bi lahko ob manj prazničnem času obveljala za katastrofalno, kaj poznala sredinem vzdušju? Niti ne, in tu je vse skrbnike za zdravje naroda treba pomiriti, da je slovenska izvoljena droga prejkone alkohol in da seže fascinacija z novimi časi (ali morda le: s prvimi sončnimi dnevi?) tudi v untergrunt. In je ob dejstvu, da vrti Cantor za ples in da ne izbira sredstev, vključno s Prodigy in Beastie Boysi, čisto vseeno, če se zvrstijo kake do podloge znucane viže, starine in izkopanine, kot da bi vrtel culukafrom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 5. 2004 | Mladina 18 | Kultura
Matt Cantor na kongresnem
© Luka Cjuha
Ker se konjenice še kar drži tekom zadnjih let pridobljena vraža, da bi se v bran enoumju in ozkim razgledom večine didžejevskih krujev, klik in sekt veljalo zanesti na uvoz domačih ljubiteljev nalomljenih ritmov in ker je K4, kjer letošnjo sezono ne manjka zvenečih imen, napovedoval posebej phat scenosled, pač ni bilo dileme, kje bi previseli petkovo noč. Na spet normalno obratujočem šanku ali na, za razliko od prejšnjih mitingov zadruge Edge Dept, ne ravno obljudenem plesišču, ki je v zaodrju porajalo črnoglede komentarje, češ da je breakbeat podjetje spet tam, kjer je vrtalo pred tremi leti? Ne bi vedeli. Če pa je prisluhniti tokratnemu gostu, v breakbitniških krogih čislanemu Tayu in povzeti tuje vzore za nazaj, bi lahko menili celo, da se je nekdaj svobodnega sloga panoga, ki je skoro obvezovala k eklekticizmu, utrudila, se pod pritiskom poklicnih standardov glede natančnega miksanja vkalupila in da v njej dostikrat ni najti tako zaželenega kanca blaznosti ali smisla za korenito zarezo, brejk. Morda pa so tisti, ki so zamudili Tayov zelo gladek, zelo profesionalen, zeloo ležeren scenosled nalomljenih ritmov in hecno napumpanih štiričetrtinskih ritmov, hranili kondicijo za sredin nastop Stanton Warriorsov, "bržkone prvega imena svetovne breakbeat scene"? Le-tega so v šterki organizirali v španoviji z Britanskim veleposlaništvom, Stantoni pa naj bi pred "afterjem" v klubu ogrevali v sklopu manifestacij ob vstopu v EU na Kongresnem trgu in istotam tudi delili zastonjske vstopnice. Naj bi, ker je K4 tik pred zdajci doletela neprijetna vest o bolezni v družini in je mesto Stantonov prevzel član enako razvpitih Freestylers, Matt Cantor. Se je odpoved, ki bi lahko ob manj prazničnem času obveljala za katastrofalno, kaj poznala sredinem vzdušju? Niti ne, in tu je vse skrbnike za zdravje naroda treba pomiriti, da je slovenska izvoljena droga prejkone alkohol in da seže fascinacija z novimi časi (ali morda le: s prvimi sončnimi dnevi?) tudi v untergrunt. In je ob dejstvu, da vrti Cantor za ples in da ne izbira sredstev, vključno s Prodigy in Beastie Boysi, čisto vseeno, če se zvrstijo kake do podloge znucane viže, starine in izkopanine, kot da bi vrtel culukafrom.
Na srečo pa se konec tedna ni samo proslavljalo - Eurora, EUreka! - anschlussa, temveč tudi jemalo slovo od divjega Balkana. Kje drugje kot na Metelkovi, katere najbolj zavedna pogona, Menza pri koritu in Gromka, sta združila sile v tridnevnem festivalu Države menjamo kot gate! Ker Metelkova dostikrat, predvsem ob petkih, katerim se denimo načelno izmika tudi tov. Zakladnikar, služi družabnostnim obredjem in je poligon črednega gona, se prvi večer, v četrtek, pač ni bilo nadejati navala, ampak vsaj stalne zasedbe odjemalcev Defonije, za katero je težko verjeti, da bi jo zamotili tako banalni pripetljaji, kot je vročica ob sprejemu v novotvorbo.
Sicer pa - menda bi veljalo na podobne, kot jih uganja švicarsko angleški duo The Same Girl in domači, tekom pogostega nastopanja nadrobno uglašeni duo Tomaž Grom/Tao G. Vrhovec Sambolec, v Gromko nekako zvabiti tudi nojzerje, katerim bi morala goditi nekonformistično oglata in škripava zvočna slika, tja do orkanov elektronskega šuma in bruma. Obenem pa bi bila umestnost, s katero se improvizira in komunicira - TSG z medsebojnim povzemanjem motivov in zvena bobnov ter virtuozno obvladovanega laptopa in miksete, Grom/Tao z enako rokohitrskim mlinčenjem in miksanjem signalov iz na meji performansa maltretiranega kontrabasa - v lepo primerjavo nemalokrat povsem "instinktivnim" nojzerskim atrakcijam.
Za lepo primerjavo, kako s z muziko zbija šale, ne da bi zabudalili ali utrudili, pa bi bil marsikomu tudi avstrijski trio Bulbul, ki je kasneje razdrapal Menzo pri koritu. Bulbul, zaradi katerih bo treba še enkrat pretresti predsodke, ki jih je čutiti do avstrijskih ansamblov, so namreč do kakih Melvinsov pokitarjeni Žoambo, ki mestoma uživa v distorziji in rokerski pozi, mestoma pa gunca afne s poskočnicami, polkami in surfom. Živo, potno in na čupanje peščice čudakov. Morda pa je na Metelkovo, že zaradi v Črni kuhinji ponujenega odojka, laže zvabila petkova zadušnica z veteranom Francijem Blaškovićem ali sobotni protesniško pank večer s prekmurskim antikristom Danijem Kavašem?
Tao/Grom žagata
Tayo in Emblem Edge-Dept
© Denis Sarkić
Bulbulov bas
© Denis Sarkić