José Saramago: Kajn

Upor ogorčenega obsojenca

„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.

Saramaga, nobelovca, poznamo sicer kot zresnjenega pisca, v Eseju o slepoti precej mračno problematizira postopno nerazumnost človeštva, v Kajnu pa ne, to je čisto druga pesem, romanček o stvarjenju in izgonu iz raja in Evinem goloprsem zapeljevanju keruba, da jima z Adamom sploh da sadje, da se umazana in lačna prebijeta skozi prve dni po izgonu. Je potem takoj karavana, ki ju najame za mezdna delavca, ponudba in povpraševanje na trgu dela sta vzporedna itn., vse do Kajnove užaljenosti, ker ven in ven poskuša Bogu darovati, on pa favorizira Abela, in se umor ponuja kot skoraj logična rešitev. Potem Kajn pod svojim in malo pod bratovim imenom, s črnim in postopno rastočim znamenjem na čelu, prepotuje izbrana poglavja iz Stare zaveze. Pričuje uničenju Sodome in Gomore, spetlja se z Lilit in ji naredi otroka, navzoč je ob splavitvi Noetove barke in vkrcavanju živine, preizkušanju Abrahama in neomajni veri vsega krastastega Joba, najzvestejšega služabnika Gospodovega, vse ob prisotnosti angelov in nebeščanov.

Kajn je z obsojenostjo na brezdomnost in s hkratno neumrljivostjo popotnik med časi, brez lastne volje ga nosi med izbranimi poglavji iz zgodovine judovskih plemen, je pričevalec božje nerazsodnosti, okrutnosti, božjim dejanjem tudi neusmiljeno nasprotuje in se z Njim krepko sporeče, skoraj mož na moža. Primerja, juridično, svojo krivdo s tisto, ki jo zagreši božji gnev nad plemeni in izbranimi posamezniki, izbranimi proti svoji volji in ne vedno v lastno zadovoljstvo. Jasno, Saramago je blasfemičen, starozavezno avtoriteto razgalja, da bi osvobodil strahu pred njo; njegov stavek je dolg in hlasten, z vrinjenim in komaj ločenim premim govorom, to je tožba krhkega in božji samovolji na milost, predvsem pa nemilost izročenega človeka, ki si upa dvigniti glas in glavo in se pritožiti nad lastno bedno kondicijo krivcu zanjo. Čeprav mu ostaja tisto, s čimer je roman Kajn prežet - ciničen komentar in oster, jedek humor, ki ga rojeva zavedanje absurdnosti in vrženosti v svet.