Irena Tomažin, glas-nica

Verjetno ni zvoka, ki mu ne bi znala dobro prisluhniti in ga nato še spraviti iz sebe. Govor. Petje. Kričanje. Jok majhnega otroka, ki spominja na paritveni klic mačk. Hreščeči zvok avtomata za kavo, ki ga v kavarni ponovi kar tako mimogrede. Ni takšne vrste »posnemovalka« kot Jure Godler ali Marjan Šarec, čeprav njune vokalne sposobnosti zelo ceni, zna pa reuprizoriti najrazličnejše glasove, šume, zvoke. Tudi glasove občutij, dreves ali pa rdeče barve. Bi zmogla uglasiti tudi aktualne družbene razmere? »Definitivno. Tudi s telesom bi bilo mogoče upodobiti hektiko, v kateri smo se znašli, z glasom pa sploh,« je prepričana.

Težko je verjeti, da je bila kot otrok tiho in mirno bitje. Ustvarjalni naboj ji je dal šele dramski krožek na bežigrajski gimnaziji. Takrat je spoznala, da se rada giba, in začela se je resno ukvarjati s sodobnim plesom. A ker sodobni plesalec danes tudi govori in poje, je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo na odru slišali tudi njen glas.

Prvič ga je izvabila iz sebe v predstavi Kaprica pred šestimi leti. Sprva ji je bilo nerodno. Podobno, kot ji je bilo nerodno pri prvi plesni predstavi Križ na gori, ko je morala odplesati hrepenenje in se ji je zdelo, da se je z gibi, v katere je vložila tudi svoja intimna občutja, razgalila pred vsemi. A potem se ji je, podobno kot prej pri plesu, tudi pri glasu zgodila neka čarovnija in ni se mogla več utišati.

Vse bolj jo je začelo zanimati, kaj vse zmore njen glas, in da akrobacij ne bi pozabila, jih je začela snemati na analogne diktafone. Na tiste stare, ki delujejo na mini kasete. Že kmalu je dobila povabilo, naj s posnetki sodeluje pri zvočnem projektu Oscilacije v ljubljanski Moderni galeriji. Potem je začela z njimi gostovati še po alter placih doma in v tujini. Kasete so zdaj že povsem zguljene, zato sta z Aldom Ivančičem sklenila najzanimivejše zbrati na plošči Crying Games. Lani jo je izdala pod svojim glasbenim psevdonimom iT in glasbeni kritiki, ki so dotlej z zanimanjem hodili na njene žive nastope, so jo pohvalili. Radio Študent jo je na lestvici Tolpe bumov 2011 med domačimi tekmeci uvrstil celo takoj za skupino Moveknowledgement. Plošča pa ni bila izbrana za eno najbolj opaznih le v glasbenem, temveč tudi v vizualnem smislu; z rožami posuto delo Mine Fine se je namreč na lanskem Bienalu vidnih sporočil uvrstilo med najboljše oblikovalske rešitve zadnjih dveh let.

Irena priznava, da jo je odziv, ki ga je bila deležna plošča, presenetil. Sploh zato, ker ne gre za ravno sproščujoče poslušanje. A po drugi strani jo že leta primerjajo s priznanima umetnicama Diamando Galas ali Meredith Monk, ki ju ima tudi sama za vir navdiha. Navdihuje jo tudi ljudska glasba, rada sodeluje z glasbenimi improvizatorji, sploh s Tomažem Gromom, sodelovala sta tudi denimo z Ntokom, v prihodnje pa se ne želi ponavljati, zato diktafonov najverjetneje ne bo več vklapljala.

Ostaja torej glasovna raziskovalka, ne le v praktičnem smislu, ampak tudi v teoretičnem. Po izobrazbi je namreč filozofinja in po diplomi pri dr. Mladenu Dolarju, ki prav tako kot ona raziskuje tudi glas, je pri njem vpisala še podiplomski študij. Končati ga namerava nekje pri 54. letu, kar pomeni, da z glasom še zlepa ne bo opravila.