Hanna Preuss, sonorična umetnica

Dve odločitvi sta usodno zaznamovali njeno pot. Prvo so sprejeli njeni starši, ko so jo pri štirih letih posedli za klavir. Druga je bila povezana s študijem klavirja. Čeprav je na Poljskem veljalo pravilo najbližje fakultete, se je odločila za akademijo v oddaljeni Varšavi. Tam je odkrila, da ni navdušena le nad glasbo, temveč tudi nad vsem, kar zveni in odzvanja.

Še preden je z odliko diplomirala, je o zvoku že poučevala druge na filmski šoli v Lodžu, ki je tedaj veljala za eno ključnih tovrstnih ustanov v Evropi. Še v študentskih letih se je srečala s slovensko kinematografijo ter sčasoma si je poklicno in družinsko življenje ustvarila v Sloveniji.

Že na Poljskem se je začela ukvarjati z zvočno platjo filmske umetnosti in se uveljavila kot oblikovalka zvoka s prepoznavnim stilom. Kljubovala je uveljavljenim teoretičnim izhodiščem in se preizkušala z inovacijami. Zakaj bi bilo škripanje vrat le škripanje vrat? Sama ga je multiplicirala in uporabila ob prizoru umirajoče mlade matere samohranilke. V kontekstu slike je zvok postal demonski. Prav neverjetno se ji zdi, da se mnogi še vedno ne zavedajo, kako pomemben je zvok za psihologijo lika v filmu. »Nič ne more nadomestiti velikega platna. In nič ne more nadomestiti dobrega zvoka.«

Že za prvi film na naših tleh je dobila zlato nagrado mesta Beograd za zvok in odprla so se ji vrata v jugoslovansko kinematografijo in koprodukcije. V Sloveniji takrat skoraj ni bilo filma brez njenega podpisa. Butnskala, Kavarna Astoria, Ko zaprem oči, Herzog, Outsider, Blues za Saro, Do konca in naprej, Ekspres, ekspres, Jebiga, Varuh meje, Slepa pega, Na planincah, Desperado Tonic … so le nekateri od njih. Tu so še kratki, eksperimentalni, dokumentarni, animirani filmi … Prepričana je, da je marsikateri sicer izjemen slovenski film nastal prezgodaj za ta prostor. »Slovenija je bila ob njihovem nastanku v zanikanju kakršnihkoli problemov. Imam občutek, da so bili pravzaprav vsi najmočnejši filmi, ki so drezali v našo nepopolnost, po krivici prezrti.«

Čeprav je bil film njeno življenje, se je zadnja leta skoraj povsem posvetila gledališču. Že prej je sodelovala pri številnih predstavah, leta 2006 pa je zasnovala povsem novo avantgardno gledališko zvrst in jo poimenovala sonorično gledališče. Ni presenečenje, da je dala ključni poudarek zvoku. »Ko steče izražanje skozi zvok in prostorsko premičnost zvoka, se spreminja kvalitativna vsebina, vrsta in vsebnost snovi,« je prepričana. Njene predstave občinstvu ponujajo izkušnjo, kakršne smo sicer vajeni v kinodvoranah: digitalizacija in razvoj tridimenzionalnega (surround) zvoka sta prispela v gledališče.

Zanimivo je, da imajo principi njenega gledališča precej skupnega tudi z japonskim gledališčem Noh. Redki izbranci njegovo izročilo že 800 let, vse od časa samurajev, prenašajo od ust do ust in veljajo za nedotakljive, kar med drugim pomeni, da nikoli ne stopijo na oder drugega gledališča. No, tako je bilo vsaj do lani, ko sta dva izjemna igralca tega gledališča nastopila v njeni predstavi Nohsono v ljubljanskih Križankah. Med tesnim sodelovanje sta obe strani, japonska Noh in slovenska sonorična, spoznali, da med njima kljub različnosti obstajajo vzporednice. Ta edinstveni podvig je zabeležen v filmu SonoLog, ki bo premierno prikazan v nedeljo, 4. marca, v ljubljanskem Kinodvoru.

Hanna ob svoji japonski izkušnji, ki še ni končana, pravi, da smo v času združevanja.

Globoko verjame, da lahko le takšno delovanje ustvari nekaj vsečloveškega, kozmičnega.