Pogovoriti se morava o Kevinu

zelo za

Tekla bo kri.

Film Pogovoriti se morava o Kevinu, posnet po romanu Lionela Shriverja, je film o pokolu – o tipičnem ameriškem pokolu. A la Columbine. Srednješolec pobije srednješolce, svoje sošolce. Kar tako. Kar na lepem. Kar naenkrat. Brez razloga – nerazumljivo in nedoumljivo.

Toda katastrofalnih posledic tega iracionalnega pokola ne vidimo skozi oči okolice, niti skozi oči tega, ki ga je zagrešil, ampak skozi oči njegove mame, Eve Khatchadourian (Tilda Swinton), predmestne liberalke, nekdanje urbane boemke, poročene z dobrodušnim, altruističnim, pasivnim, sterilnim Franklinom (John C. Reilly), ki je tako zelo brez avtoritete, da Eva izgleda kot samska ženska, kot samohranilka.

Osami pa jo prav Kevin (najprej ga igra Jasper Newell, potem pa Ezra Miller), mother’s joy, njen mali Robin Hood, ki se očetu – in ostalim – prilizuje (»Seveda, očka«), njo pa muči, žre, izsiljuje, terorizira in šikanira, tako da izgleda kot »pošast«, preden kot pošast ne izgleda sam Kevin. Ko namreč Kevin pri petnajstih zagreši pokol, je to za Evo – oklofutano in križano mučenico – tako nedoumljiv, tako neizrekljiv in tako silovit šok, da se ji življenje razbije na milijon koščkov in da zgodbe ne zna več sestaviti – vse se ji sesuje, vse razpade, vse se raztrga in pretrga, tudi čas, zato film, kronika napovedanega nenapovedanega zločina, skače naprej in nazaj, iz časa, preden se Kevin rodi, v čas, ko je dojenček, iz časa, ko odrašča, v čas, ko postaja najstnik, iz časa po pokolu v čas pred pokolom, iz časa, ko kečup še ni kri, v čas, ko kečup postane kri. Ko Eva blodi med kaotičnimi flashbacki in peklenskimi reminiscencami, panično in napol mazohistično išče ključe in signale, racionalne razloge za sinov zločin, anticipacije Dogodka, toda šok ji je percepcijo tako stresel, razbil in razsrediščil, da ključ postane vse – Kevinov stalni jok, njegovo nagajanje, njegovo zbujanje sredi noči, računalniške igrice, TV, maske na steni, njegovo sikanje, režanje in pačenje, njegovo ukazovanje in špricanje po stenah, njegovo namerno iztrebljanje v hlače, njegovi izbruhi zlobe, arogance in mizantropije, njegova obsedenost z računalniškimi virusi, njegovo masturbiranje v njeni prisotnosti, streljanje z lokom. Še več, signali – napovedi Kevinovega zločina, sociopatske šifre – postanejo tudi njene lastne reakcije, njene živčne bitke z njim, njeno razumevanje, njena ljubezen, celo njena želja, da ga ne bi bilo, tako da se zdi, kot da je Kevin le njena slaba vest, perverzni prevodnik njene tesnobe in zagrenjenosti, njene oportunistične vdaje »ameriški pastorali«, sterilnosti in banalnosti predmestja, njene opustitve urbanosti in neodvisnosti, in kot da je tudi sama sodelovala pri pokolu, saj je sina, malega diabolika, spregledala (še preden se je rodil), a ga ni ustavila. Eva je liberalka, ki je po preselitvi v predmestje opustila misel na angažma, aktivizem in revolucijo, tako da je potem njeno falirano, opuščeno revolucijo izpeljal in dorekel njen sin – na moten, pretiran, sociopatski način. Njegov zločin ni le perverzno darilo materi, ampak šolski odgovor na impotenco in sterilnost sodobne levice.

(Kinodvor)