Mina Fina, oblikovalka, ilustratorka in vidžejka

Prejšnji četrtek sta bila Center in galerija P74, ki domujeta v novi kulturni četrti v ljubljanski Šiški, odeta v temo in zvočno podlago mladega benda Your Gay Thoughts. Osvetljena je bila le ena stena, na njej pa je kraljevala velika črna luna, okoli katere so ves čas poplesovale drobne in nekoliko večje podobe spreminjajočih se barv in oblik. Zanke, ki so uravnavale njihovo gibanje, je v rokah vihtela ena naših najbolj prepoznavnih vidžejk Mina Fina.

Projekcija, ki je v živo nastajala tisti večer, bo na ogled še skoraj ves april. A čeprav si je računalnik zapomnil vse Minine trike, nikoli več ne bo ponovljena povsem enako. Projekcija se namreč odziva na ambientalne zvoke. Kadar obiskovalci govorijo, je živahnejša. Če kašljajo ali celo kričijo, pa se ji že skoraj zmeša.

Mina se tokrat v galerijskem prostoru prvič zares predstavlja tudi kot vidžejka, torej kot artistka, ki z likovnimi rešitvami poživlja zlasti klubske glasbene dogodke. Vidžejala je že s številnimi ekipami, od CodeEp do Smetnjaka in Sindikata, ta največkrat nočna dejavnost jo je pripeljala tudi v bend, v prej omenjeni Your Gay Thoughts, zakuhala pa je tudi njeno prefinjeno umetniško ime. Prej smo jo namreč poznali »le« kot Mino Žabnikar.

Vidžejanje je pravzaprav tista še najmanj znana, najbolj alter veja njene ustvarjalnosti. Večina jo morda še bolj pozna kot odlično grafično oblikovalko in ilustratorko, ki se je lahko že v študentskih letih pohvalila z nekaj najuglednejšimi nagradami. Tipografski projekt, ki so se ga lotili skupaj s sošolci z akademije, je zmagal na mednarodnem natečaju Type Directors Cluba. Celostna grafična podoba Agencije 41 ji je prinesla Brumnovo nagrado. In kot da ena takšna nagrada ne bi bila dovolj, je domača stroka na isti prireditvi nagradila še njeno diplomsko delo, knjigo fotografij Toneta Stojka, in jo s tem razglasila za uradno najboljše oblikovano monografijo.

Prav oblikovanje knjig in revij ima še vedno najraje. Pa ne le ona, temveč kar celotna Grupa Ee, v katero se je povezala z nekaj podobno razmišljujočimi oblikovalci. V zadnjem času pa so pozornost pritegnile tudi »njene« plošče. Rožnata šatulja spominov, v katero je položila prvenec glasovne improvizatorke Irene Tomažin, ji je nedavno prinesla tudi nagrado tresk za najboljše oblikovan plošček.

V oblikovanju so ji všeč matematične, natančne, izčiščene rešitve. Z vidžejingom si dovoli ravno nasprotno – kaos in abstrakcijo. Vse tisto, kar je vmes, kar čuti in misli, pa zapolnjuje z ilustracijami. Njene mehke, nežne, dolge črtaste linije, ki smo jih lahko lani v ogromnem formatu občudovali na razstavi v Kinu Šiška in po katerih lahko listamo tudi denimo v knjigi Enoletnica, ki sta jo leto dni izrisovali skupaj s Sašo Kerkoš, mnoge spominjajo na poezijo. To seveda ni naključje. Nekoč je pisala pesmi. Danes se zdi, da jih riše.

A vse bolj ugotavlja, da zgolj umetniško ustvarjanje danes ni več dovolj. »Priča smo krizi, zaostrovanju razmer ... v takšnem času bi morala umetnost pomeniti upor proti vsemu temu. Morala bi kričati,« je prepričana. Tako tudi njena umetnost postaja vse bolj kritična. Res pa je, da to počne na njen specifičen, bolj subtilen, tankočuten način.

Črna luna v njenem najnovejšem projektu je tako namenoma posuta z neštetimi migetajočimi, že kar poblaznelimi delci. Ti opominjajo na globoko zakoreninjene stereotipe, ki so na dan spet privreli zlasti ob razpravi o družinskem zakoniku. Eden od njih ženske, ki razmišljajo s svojo glavo, še vedno vidi tako kot star pregovor: »Luna polna, jaz sem bolna. Luna prazna, jaz sem blazna.« A blazni so kvečjemu takšni stereotipi. Minina inštalacija jih zato pomaga razbijati. Z »blaznostjo« proti blaznosti.