Klemen Dvornik, režiser

Kruha in iger. Takšen je naslov njegovega prvega celovečerca, ki je v kinodvorane prišel februarja. In takšno je tudi njegovo sporočilo.

Kruha in iger namreč ni le film o družini iz Titovega Velenja, ki se nekaj let pred razpadom Jugoslavije udeleži televizijskega kviza in nam s tem ponudi vpogled v življenje v tistih časih. Je tudi film, ki nas opozarja, da situacija danes ni bistveno drugačna. Smo v času, ko bo kruha zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. »Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV-iger, najboljše pa so tiste TV-igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe,« je v svoji recenziji zapisal Marcel Štefančič, jr.

Takšno, aktualno, pravzaprav že kar politično sporočilo so v filmu prepoznali tudi drugi kritiki. In opazili so ga tudi gledalci, ki so ga na Festivalu slovenskega filma, kjer je pobral tri strokovne nagrade, nazadnje kronali še z nagrado občinstva.

A kljub naklonjenosti stroke in ljudstva se sam še kako dobro zaveda, kakšna je slovenska filmska realnost. Pa ne le zdaj, ko so kulturniki v vladni nemilosti. Sredstva za snemanje filmov so že tako omejena. Še večja težava pa je vsesplošna nastrojenost proti slovenskemu filmu, ki jo praviloma podpihujejo tisti, ki sodobnih slovenskih filmov sploh ne gledajo. Seveda še vedno nastajajo tudi filmi, kjer gre ustvarjalcem le za denar. A hitro se vidi, komu gre za denar in komu za kakovostne izdelke. In v zadnji desetletki smo dobili kar nekaj kakovostnih filmov. »Zakaj torej zanje ve tako malo ljudi? Zakaj jih je v kinu videla le peščica? Zakaj niso postali sinonim za slovenski film?« se sprašuje.

Ni nenavadno, da si zastavlja vsa ta vprašanja. Ni le filmar. Je tudi asistent filmske režije na AGRFT. Aktiven je tudi v Društvu slovenskih režiserjev. Ves ta angažma pa se je sprožil, ko si je v sedmem razredu kupil filmski abonma v novomeškem Domu kulture, v točno tisti kinodvorani, kjer sta kot mulca filme gledala tudi dva druga izstopajoča reži–serja mlajše generacije, Nejc Gazvoda in Žiga Virc. Prvi film, ki so ga zavrteli, je bil Iztrebljevalec, legendarna znanstvena fantastika Ridleyja Scotta, in spomni se, da ga je gledal kot v transu: »Ves čas sem se spraševal, komu dovolijo, da dela takšne stvari. Kdo je ta človek!?« Film si je še isti dan ogledal še enkrat.

Potem je še več časa presedel v kinu, obrnil je tudi vse videoteke. Začel je sodelovati pri kultni lokalni televizijski oddaji MKC, soustvarjal je videospote in se nazadnje prebil še do največjih televizij, kjer je v zadnjih desetih letih režiral tako rekoč vse – od otroške oddaje Pod klobukom do kulturnih oddaj, od 125 nadaljevanj oddaje Na zdravje! do petih delov telenovele Strasti, od šova Not padu do nadaljevanke Trdoglavci, od kvizov Trenutek resnice in Družinski dvoboj do zadnjih, z družinskim zakonikom obarvanih Viktorjev.

Že od nekdaj pa najraje od vsega ustvarja igrane vsebine. Zato ni presenetljivo, da se je lotil tudi Prepisanih, ki niso le naša doslej daleč najbolj profi spletna nadaljevanka, temveč tudi nadaljevanka, ki ji je uspelo z originalnim zapletom preseči že neštetokrat prežvečeno meddružinsko, medsosedsko ali pa vsaj medvrtičkarsko zgodbo.

Njegova največja želja za zdaj ostaja le – želja. Želi si, da bi nekoč lahko posnel proper film o pristnem slovenskem heroju. Morda bi bil to kateri od junaških likov iz slovenske literature, morda kateri od športnikov, a ne glede na protagonista se mu zdi, da bi takšno zgodbo nujno potrebovali, čeprav je zaradi finančnih razlogov trenutno obsojena le na dobro idejo. A kot pravi, upanje ostaja.