William Wall: Taka je dežela

+ + + +

Kri, gostejša od vode

Wallovo pisanje o irski urbani kriminaliteti ima močan podeželski antipod; velik del prevedene sodobne irske literature je skoraj tradicionalno popisovanje podeželja in vseh jeb, ki grejo zraven, zdaj pa je optika obrnjena.

Poba, ki se zaplete z nekaj frendi v različne kriminalne zadeve – če drugega ne, so pa vse dneve in leta čisto zadeti, od tablet do kakšnih bolj luksuznih stvari, kadar imajo ravno denar –, se, potem ko mu stolčejo noge z mizarskim kladivom, umakne na podeželje. K prvemu protestantu, ki ga spozna. Začne se zanimati za dizle in potem še za marinizirane variante, zato kar naenkrat silna ljubezen do morja in do bark, se očisti in skoraj edini iz generacije preživi; druge pospravijo hepatitis, divje vožnje, navlečenost že na kaj, zmanjšana odpornost pa nož in pištola in takšne zadeve. Preživi, čeprav je njegov ton žalosten in potolčen, biti na čelu tropa postrušnikov, za vodjo pa nobenega več, to ni ravno zmagovalska pozicija.

Ne moremo točno določiti časa, slutimo pa tisto, kar se je pri nas dogajalo v tranziciji, ko so ljudem s stanovanji in z luksuzom, do katerega so kar naenkrat lahko prišli, prišli pa so pretežno nepošteno, morali zraven ugodja in blagovnih znamk priskrbeti še identiteto. Jim povedati, da stanujejo v rajih in gajih in so nove soseske tako tudi poimenovali. Na drugi strani ostajajo večni neprilagojenci, tudi ljudje s kartotekami in preteklostjo, ki se jim vedno znova vrača, ki jim različne socialne službe in policija niti pod razno ne zaupajo, ki kljub trudu in dobrim namenom polzijo proti dnu. Wall razmere popiše skozi oči in tudi dikcijo bivšega navlečenca, v retrospektivi, potem pa za nazaj analizira, ne da bi njegov pripovedovalec verjel, da je lahko kaj drugače, vsaj boljše ne. To je radikalen obračun z brezsmiselnostjo sveta, skoraj boj med dobrim in zlom, ki je zdaj položeno že kar v kri, v obliki sorodstva, spisan v dovolj zabrisanem jeziku nekoga, ki pravzaprav ne vidi kontinuitete, ki se mu je recepcija sveta pod vplivom mamil tako zelo izostrila, da zaradi detajlov in flešev ne vidi več celote. Isto v dialogih; škrti, zajebani, nikoli ne vemo, oni pa tudi ne v celoti, o čem se čisto zares pogovarjajo, potem pa pogled na predmete, na grimase, blazno premolkov in zastranitev, spisano ostro, z veliko premolki, sugestivno. Tudi precej kruto do obojih, tistih, ki zmagujejo, in do večnih poražencev; pravzaprav so skoraj na istem, kot kakšna amorfna jata meduz – to je ena od metafor –, ki jih nekam nosi brez njihove volje. Pri čemer Wall dodaja, da imajo meduze na obrobju več hrane, v središču pa so bolj zdruznjene in zadušene z drugimi iz jate. Drzna, brezkompromisna pisava, vredna velikih irskih jezikovnih inovatorjev.