Boštjan Narat, glasbenik in filozof

So ženske, ki ljubijo pse. In so moški, ki ljubijo ikebane. Prve ne tečejo z volkovi. Drugi se jim smejejo, a vedno potihem. Prve ne morejo spati objete. Drugi jih zato uspavajo od daleč stran. Prve vračajo klice prepozno. Drugi so zaradi njih navadno nesrečni. Ker ženske, ki ljubijo pse, ne ljubijo moških, ki ljubijo ikebane …

Približno tako, poetično, a grenko, se začne in tudi konča ena njegovih prvih pesmi, s katerimi smo ga pred dvema letoma spoznali tudi kot samostojnega glasbenega ustvarjalca. Kot kantavtorja, ki se je odločil s svojimi deli, v katerih so se zrcalili drobci njegovega življenja, dobesedno razgaliti pred občinstvom. »Če na odru nisi pripravljen na emocionalni striptiz, potem je boljše, da ostaneš doma,« razmišlja še danes, ko je za njim že druga samostojna plošča Konec sveta vedno pride nenapovedano.

Vse do glasbene delavnice Lada Jakše, ki se je je udeležil kot dvanajstletnik, si ni niti predstavljal, da je mogoče v glasbi tudi uživati. Resda je bil že od malih nog muzikaličen. Učil se je tudi igranja na violino. A šele takrat je spoznal, da muzika niso le tehnične vaje. Ključno je, da se sprostiš, poskusiš zaigrati čisto vse, ugotoviš, kaj ti je všeč, in ob tem še uživaš.

Sam je za začetek violino zamenjal za kitaro. Začel je igrati v bendih in s prvim resnejšim, Sfiltrom, so posneli dve plošči. Kljub temu mu je bila glasba dolgo le hobi, ki ga je usklajeval denimo z gledališčem, še najbolj pa s filozofijo, ki jo je študiral in nekaj let tudi poučeval. Danes ostaja z njo tesno povezan tudi kot moderator pogovorne serialke Filozofiranje v Varieteju in voditelj nacionalkine oddaje Panoptikum.

Najverjetneje ga je prav zaradi filozofije tako zelo potegnilo v raziskovanje tistih najglobljih pomenov glasbe. Odgovore je iskal zlasti v starodavni, brezčasni glasbi in nazadnje s tega področja – ali natančneje iz hermenevtičnih elementov razumevanja in pomena glasbe – spisal tudi doktorsko disertacijo.

A niti približno ni ostal le pri teoriji. Zlasti med brskanjem po arhivih s slovensko ljudsko glasbo si je skušal predstavljati, kako bi ta zvenela v sodobnejši preobleki. In tako je v Belo krajino za teden dni povabil še pet glasbenikov. Rezultat je presegel vsa pričakovanja: odlično so se ujeli, veliko improvizirali, občutke, ki jih sproža poslušanje starodavne glasbe, so zmešali z modernejšo glasbo, iz te mešanice skuhali svoj glasbeni izraz, si nadeli ime Katalena, prepričali kritike in poslušalce ter v dobri desetletki izdali že pet plošč.

Sam od predlani krmari med bendom in samostojno glasbeno potjo, ki jo je uhodil precej nenačrtovano. Napisal je nekaj bolj osebnih besedil in med tuhtanjem, komu bi jih zaupal, jih je za pokušino odpel kar sam. Skoraj na suho, zgolj ob spremljavi kitare. In prav tako so bile najprepričljivejše. Nekaterim je pozneje dodal še vokal Mine Špiler, na zadnji plošči pa ga spremlja že cel bend, a prepričan je, da kljub temu ostaja kantavtor. »V kantavtorstvu vse skupaj stoji in pade na besedilih. Besedila morajo imeti enako izpovedno moč z glasbeno spremljavo ali brez nje,« pravi.

Njegova besedila razkrivajo, da ne razmišlja le o kompleksnih medčloveških odnosih, temveč vse bolj tudi o družbenih vprašanjih. Na prvi plošči jih je vtkal denimo v verze o plamenih v Grčiji, na drugi jih je zgostil v zgodbi o Egonu. »Če živiš v svetu, v katerem živimo zdaj, in imaš vsaj malo občutka za ljudi in pravičnost, te vsake toliko prime, da bi vzel opeko in jo vrgel v kak drag avto,« priznava. A nikakor ne želi postati le protesten pevec. Ne za vsako ceno.

Njegova kritika je zato namenoma subtilna. Resničen revolt zoper sedanje razmere pa, kot pravi, izraža s tem, da ne glede na vse vztraja in ustvarja.