Marko Studen: »Dobra arhitektura je posledica boja posameznika proti sistemu«

"Če karikiram, zakon o javnih naročilih pravi tako: varčevati je treba, pa naj stane, kar hoče. Dejansko je tak način dolgoročno izjemno drag, nevzdržen."

Je danes še možno z arhitekturnim projektom ponuditi povsem nov prostor, prostor novih izkušenj, ali drugače: je z arhitekturo še možno presenetiti?

Pred kratkim smo se peljali mimo daljnovodnega stebra in štiriletni sin Val je vzkliknil: Eifflov stolp! V vrtcu so imeli »teden zgradb« in očitno je podobi nekako povezal. Komajda se je odvadil polniti plenice, nikoli bil v Parizu, vendar v grobih obrisih že pozna ikono zahodne civilizacije. Da, arhitektura še vedno oblikuje našo identiteto in našo kulturo. Ne samo to, arhitektura je v zadnjih desetletjih postala nova zvezda globalne medijske kulture. Simulaker, ki hkrati generira in zadovoljuje kolektivne potrebe, po Baudrillardu.

Proizvajanje »novosti« je torej arhitekturna dolžnost?

Če želi biti arhitektura v toku sodobnosti v »družbi spektakla«, kot jo označuje Guy Debord, potem mora presenečati. Zanjo veljajo enaka pravila kot za ostale sfere produkcije in potrošnje globalnega spektakla. Če razumemo, da za podobami arhitekture stojita tudi gradbena in finančna industrija, ki delujeta po enakih načelih kot recimo industrija športne opreme, potem je jasno, da je generiranje »novega« za vsako ceno pravzaprav modus operandi sistema produkcije in potrošnje. S tega gledišča ima recimo Frank Ghery, globalna arhitekturna ikona, znotraj tega sistema enako vlogo kot Michael Jordan, športna ikona. Ne smemo ločiti arhitekture Guggenheimovega muzeja v Bilbau od dejstva, da so investitorji dobili denar povrnjen v rekordno kratkem času tudi zaradi zvezdniške, medijske »nove« arhitekture.

Kateri del procesa nastajanja arhitekture je priložnost za »nekaj novega« in kateri člen v tej kompleksni poti od želje do realizacije ostaja konservativen?

Arhitekturna produkcija je sestavni del globalnega kapitalizma. Arhitektura ima tudi lastno jedro, ki presega vizualni prostor, ki je sposobno človeka vedno znova osupniti, presuniti v najglobljem bistvu, ki določa njegovo bivanje v času in prostoru. In to bistvo je lahko zavezano tradiciji in hkrati sodobno, novo, če hočeš. Tako razumevanje »novega« prinaša recimo delo letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca, Kitajca Wang Shuja. Njegovi objekti so globoko zraščeni s prostorom in kulturo, iz katere izhajajo. Obujajo preteklost, ne da bi se neposredno naslanjali na zgodovino. Fotografije njegovih projektov kot da ne sodijo v revije, odstopajo od bleščečih podob globalne arhitekturne produkcije. Recimo, projekt zgodovinskega muzeja v mestu Ningbo daje prvi vtis, da so ga zelo slabi izvajalci delali več let ali pa da gre za dozidano podirajočo se starino, za katero ni mogoče ugotoviti, čemu je sploh namenjena. Materiali so lokalni, reciklirani iz stavb, ki so jih na lokaciji morali podreti, da so lahko gradili na novo, in zloženi ročno z natančnostjo, ki so jo sposobni samo Kitajci.

V čem se arhitekti razlikujemo med sabo: po samoreklamiranju, po samooklicanem najboljšem arhitektu, po drastično različnih cenah ali po »idejah«, kako sezidati želje naročnika? Kaj sploh arhitekti danes prodajamo?

Vloga našega poklica v družbi se je od povojnega obdobja, ko smo bili heroični snovalci novih mest in domov za milijone, spremenila v snovalce investicijskih projektov, ki prinašajo milijone. Od časov, ko so arhitekti odgovorno skrbeli za akumulacijo in prenašanje znanja iz generacije v generacijo, do pozicije prodajanja rokohitrskih, politično in medijsko podprtih konstruktov. Seveda vseskozi je in še obstaja tudi »arhitektura odpora«, zavezana kritični analizi, tradicionalnim in trajnostnim principom produkcije, ki temeljijo na regionalizmu, pomenu lokalnega, družbeni odgovornosti, ekologiji, trajnostnem razvoju in ta danes iz marginalne pozicije postaja mainstream.

Kako arhitekturo in oblikovanje prostora razume Američan in kako Evropejec, v čem so danes še razlike in v čem jih ni več?

Najprej je to vprašanje povezano s pojmom sodobnih identitet. Pojma Američan in Evropejec sta zgolj arbitrarna, ostanka obdobja hladne vojne, in spominjata na takratni geopolitični apartheid. Predvsem pa v svetu globalno povezane družbe zagotavljata navidezno identiteto amorfnim, nediferenciranim množicam, kot jih označuje Canetti. Oba konstrukta, povprečni Američan in povprečni Evropejec, bi bila verjetno presenečena, ko bi videla, kako podobna sta si. Oblečena sta v obleke istih znamk, gledata iste filme, potujeta na iste destinacije, uporabljata iPhone in iste aplikacije, ki jima strukturirajo zelo podoben delavnik, posredno ali neposredno delata za iste korporacije, sta lastnika deležev v istih skladih in delnic istih podjetij. Govorita enostavno, bazično angleščino z razmeroma omejenim, oguljenim besednim zakladom. Predvsem pa ni nujno, da delujeta dejansko v Nemčiji ali v Ameriki. Globalni jaz namreč presega teritorialno, nacionalno in postaja mobilen, na trenutke celo nomadski in zaseda več lokacij hkrati. Konkreten primer: pogovarjava se, ti v New Yorku, jaz v Los Angelesu za časopis, ki bo čez nekaj tednov natiskan v Ljubljani, in sva oba hkrati tudi prisotna v Ljubljani, ker prek različnih vzvodov tudi konkretno vplivava na njenem ozemlju v realnem času, no, morda z nekajurnim zamikom. Hkrati sva prisotna na zemljevidu globalnih komunikacijskih mrež, ki nama omogočajo vplivanje na odločitve ljudi kjerkoli, v Stockholmu, Dornbirnu, Beogradu.

Če se obrneva v Slovenijo: kaj potrebujemo, da bi pritegnili tujce, ikonografsko arhitekturo ali zadržano, asketsko, skromno? Kakšne možnosti sploh imamo pri nas za delanje arhitekture?

Arhitekt in profesor Aleš Vodopivec, ki ne razmetava s pohvalami, je v uvodu k lanski Inventuri Društva arhitektov Ljubljana v Cankarjevem domu ugotovil, da je arhitekturna produkcija v Sloveniji presenetljivo obsežna in kakovostna. Res je, od generacije, zbrane okrog revije AB v osemdesetih letih, ki je štela morda dvajset posameznikov, se je naš poklic v zadnjih dvajsetih letih razrasel v aktivno množico posameznikov in birojev, ki delajo zanimive stvari, tudi mednarodno.

Kaže, kot da bi tranzicija, pri vseh anomalijah demokracije, ponudila arhitekturi roko?

Tranzicija je na področju arhitekturne produkcije uspela, gre za velik korak naprej. Mislim, da je bila tudi strategija, da smo z velikimi projekti promovirali svoje biroje in posameznike, pametna in pravilna, namreč najenostavneje je reči, dajmo, povabimo mednarodno zvezdo, pa bomo prišli na zemljevid Evrope.

Kot da ne bi verjeli v svoje arhitekte …

Tako pravzaprav pokažeš na lastno provincialnost. Danes je slovenska arhitektura mednarodno prepoznavna zaradi slovenskih projektov na slovenskih tleh. Upam, da bo kmalu tudi zaradi projektov naših arhitektov v tujini. Kar pa je zanimivo, so razmere, v katerih pri nas nastajajo uspešni projekti. Samo peščica je tistih, v katere je v celoti ali delno vpletena država. Skratka, pri glavi vodstvene strukture ni razumevanja, da je snovalni del, torej pamet, najpomembnejši del in je bistven za vse, kar sledi, in mu je zato treba zagotoviti ustrezne možnosti. Za primer ameriški par – Charles in Ray Eames, ki ju je na začetku druge svetovne vojne, torej v času absolutne krize, najela ameriška vojska, da sta za njene potrebe razvijala enostavne in poceni industrijske izdelke, kot so nosila, opornice, tudi lahka desantna letala. Odločila sta se za uporabo poceni vezane plošče, po koncu vojne sta s to tehnologijo razvila pohištvene izdelke, ki so postali del povojne ameriške industrije, sčasoma so postali ikone ameriške kulture, danes pa so globalni kultni objekti. Pa še evropski primer – danski biro Plot, ki je imel več let odkrito državno podporo, pri financiranju biroja, organizaciji razstav po svetu itd. Postali so danski brend, nacionalni brend, ki je mednarodno prepoznan in priznan in trenutno zida projekte po vsem svetu, kamor potuje za njimi tudi danska gradbena industrija, pohištvena industrija itd. Tako se promovira resna država. Mi se pa seveda počutimo »I feel love«.

Se arhitektura dobro razvija in živi v demokratični družbeni ureditvi? Kakšna družbena ureditev pravzaprav ponuja arhitekturi najugodnejše razmere za razvoj?

Naj omenim krilatico, ki jo je kot mantro ponavljal pokojni Tomaž Brate – za nastanek dobre arhitekture je nujna blaga oblika diktature. Primerov iz zgodovine, ki potrjujejo to tezo, je kar nekaj, od naročil renesančnih lokalnih mogotcev, Versaillesa in Ludvika XIV., Mussolinija in vzpon italijanskega racionalizma pod njim, s širokim programom zidave socialnih stanovanj, pa Albert Speer ... Trenutno je najaktualnejši primer potrditve te teze Kitajska kot primer centraliziranega političnega sistema, ki ga sicer ne moremo enačiti z diktaturo, z demokracijo pa tudi ne – v zadnjih petnajstih letih je zavestno in programsko uvažala tuje arhitekte in arhitekturo, da bi se modernizirala hitreje tudi na ta način, predvsem pa se kulturno približala Zahodu!

Simulirajva nastajanje arhitekture na primeru Slovenije. Kako razumemo zadevo, če imamo na eni strani ambicioznega investitorja in arhitekta, na drugi strani pa državni sistem, ki postavlja pogoje in daje regulative? Kaj je glavni problem našega sistema?

Država naj bi zagotavljala ustrezne razmere za delovanje širokega spektra subjektov v produkciji prostora. Razmere pri nas so, milo rečeno, neurejene. Osnovna problema sistema sta preveč napihnjena birokratizacija, o tem globlje ne bi razpredal, ker bi potreboval za debelo knjigo prostora, ter pri javnih naročilih pogoj najnižje cene – ta problem so z zadnjimi popravki zakona sicer začeli odpravljati, vendar praksa za zdaj ostaja enaka. Če karikiram, zakon o javnih naročilih pravi tako: varčevati je treba, pa naj stane, kar hoče. Dejansko je tak način dolgoročno izjemno drag, nevzdržen. Konkreten primer: Stanovanjski sklad RS je zadnja leta, namesto da bi razvijal lastne projekte, na trgu za državni denar kupoval najcenejše nepremičninske projekte. Ne najboljših, po naprej določenih merilih, pač pa najcenejše. V skladu z zakonom o javnih naročilih, vse torej legalno, dejansko pa je kupoval ostanke, ki jih nihče na trgu pri zdravi pameti ni maral. Če pa primerjamo, v kako kakovostne in finančno uspešne projekte je pokojninski sklad med obema vojnama sistematično investiral svoj denar, denimo v ljubljanski Nebotičnik, potem vidimo, da je investiranje javnega denarja, pa čeprav skladno z zakoni, včasih že kar tragično zavoženo. Tega si preprosto ne bi smeli več privoščiti.

Dobra arhitektura je torej posledica nekega boja proti lastnemu sistemu. Slovenci vse bolj ubijamo sami sebe. Na vseh področjih. Državo razumemo zelo abstraktno, oddaljeno od realnosti, potreb, logike, etike in morale. Kje je problem?

Ponovno, dobra arhitektura, ki nam jo je kot naciji vseeno uspelo realizirati in po kateri nas prepoznajo, ni posledica dobro zasnovanega sistema, ki bi promoviral kakovost. Nasprotno, je posledica boja posameznika proti sistemu, ki promovira slabo in nekompetentno produkcijo. Izstopajoči primeri so posledica dela in boja posameznikov in skupin, ki na račun lastnega zdravja in zdravja svojih sodelavcev preutrujeni delajo enormno število delovnih ur na teden, ki jih nihče ne plača. Edino tako lahko potiskajo projekt iz sivega povprečja.

To je realnost našega poklica, tu in sedaj. In ni znakov sprememb na bolje.

Na katerem arhitekturnem primeru – realizirani arhitekturi – bi najbolje opisal svoj odnos do grajenega, uporabnega prostora?

Med »best of«, »greatest hits« in »evergreens« se odločam za naslednje: Hiša za družino Schroeder, 1924, arhitekt Geritt Rietveld – enodružinska hiša, nekoč na robu mesta, danes ob obvoznici, v kateri so spalnice v zgornji etaži zasnovane kot pregradljiva etaža različnih konfiguracij, čez dan uporabna kot skupni bivalni prostor, ponoči kot ločene spalnice. Knjižnica v Seattlu, 2004, OMA – drzna transformacija introvertirane tipologije v kontinuiran javni prostor, ki se vije skozi zgradbo in je celo tako liberalna, da je vstop dovoljen tudi brezdomcem. Salk Inštitut, La Jolla,1962, arhitekt Louis Khan – specializirana hiša za izolirane skupine znanstvenikov, nezemeljska, kakršno je tudi njihovo delo; v tej vesoljski ladji razvijajo zdravila za bolezni, ki se bodo šele pojavile. Plečnikova kopalnica, 1925 – osebna, skromna, s pocinkano kadjo in vrčem za vodo, asketska, kopanje kot disciplina umivanja in nega telesa. Prav nasprotno od wellnessa z vsemi stroji, ki te božajo.

Kaj je tem projektom skupnega?

Izjemni, drugačni, »neuporabni« prostori in sistemi, ki spreminjajo pričakovano in običajno obnašanje uporabnikov in s tem spreminjajo njihov odnos do prostora, njih same in odnose med njimi. Transformativni potencial arhitekture.

Kaj se skriva v karakterju, v genetski kodi Slovenca, da je pogled »v domovino« videti na trenutke izredno bizaren? Pa da ne bi sedaj jamrala. Kaj je predlog na bolje?

Pred časom sem bral komentar švicarskega kritika, ki je opisoval svoje videnje Univerzitetnega centra Rolex v Lozani. Projekt, ki ga je zasnoval japonski dvojec SAANA – bel, prosojen, skoraj ezoteričen, zgrajen iz betona in stekla, rahlo naguban, kot gričevje, skratka prav kontrasten švicarski krajini –, se mu je zdel tipično švicarski! Na neki način naj bi jasno izražal vrednote, ki so se mu zdele, da so lastne Švicarjem. Po podrobnejšem študiju postane jasno, kaj je imel v mislih. Objekt je narejen precizno, zasnovan je do zadnjega milimetra, predvsem pa je njegova perfekcija skladna s programom, ki je izobraževalno-raziskovalen in ki je fantastično napreden, prepoznan v svetovnem merilu po svoji – švicarski – odličnosti. Če se dobro zavedaš, kdo pravzaprav si, ni težko vzeti nekaj na videz popolnoma tujega za svoje, če to izraža neko globljo raven identitete, ki sega dlje od običajnih klišejev. Ampak Slovenci bomo morali do tja šele priti.

Kakšna hiša bi nastala, če bi jo moral »sezidati« iz krize vrednot?

Je že sezidana! Slovenska enodružinska hiša namreč. Zgrajena na črno med letoma 1950 in 1990, kasneje legalizirana. Vanjo se je investiral ves prosti čas, namesto v izobraževanje, obiskovanje dogodkov, učenje, potovanja. Hiša je velika, prevelika, več sto kvadratnih metrov, grajena za otroke, je tehnično zaostala, samograditeljska. Je draga za vzdrževanje, energetsko potratna. Po prostoru je multiplicirana naključno, po možnosti na poplavnih območjih, mimo preizkušenih urbanih vzorcev, tako da so stalni konflikti nekaj običajnega. Hiša, katere ujetniki so generacije. Do nje vodijo tisoči kilometrov cevi in žic in cest, ki jih je treba vzdrževati. Povečuje gnečo na cestah, ker so njeni prebivalci dnevni migranti, saj si ne morejo privoščiti selitve, ker je hiša neprodajljiva. Tudi otroci obtičijo v tej pasti in so hitro manj produktiven del družbe, ki delno živi na račun minulega dela staršev in zastonj posojil prejšnje države. Hiša kot zaporniška krogla, na verigi pritrjena na nogo. Ne moreš leteti, ne moreš teči, lahko pa krevsljaš daleč za drugimi, z do krvi ožuljenim gležnjem. Oseba, vzgojena v takem prostorskem modelu z visoko stopnjo neformalne kontrole, prezira urbane modele bivanja, ne mara mesta in ga tudi ne uporablja, ob drugačnosti se počuti ogrožena. Njen domet so nakupovalni centri na obrobju mest, ki ji nadomeščajo izkušnjo mesta.

Kdo bolj zavzeto podpira razvoj arhitekture – republikanci ali demokrati?

V smislu Mitterranda in njegovih Grand Projects nihče prav posebej. Američani imajo za velik projekt recimo vojno ali osvajanje vesolja, ne arhitekture. Čeprav vedno ni bilo tako. Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, je verjel, da je arhitektura osnova, iz katere izhajajo izobrazba, okus, vrednote in ideali. Sam je skrbno načrtoval Univerzo v Virginiji, ki je bil za tisti čas monumentalen projekt nove univerze, sredi polj, kot osnova in metafora za novo državo. Proces gradnje je bil zanj enak procesu izgradnje naroda. V Ameriki je arhitektura povečini stvar trga, kar pomeni stvar tržnih zakonitosti. Naročniki pomembnih arhitektur so zasebniki, zasebne univerze, skladi, podjetja. Tudi recimo večje investicije v javni prostor, kot je High-Line v New Yorku, so izvedene in financirane prek zasebnih pobud. Še danes vplivna akcija Case Study Houses je bila zasebna. Skid Row Housing arhitekta Michela Maltzana, zavetišče za brezdomce, je tudi projekt zasebnega sklada, ki pa se s svojimi programi potegujejo za sredstva tudi na državnih razpisih. Država deli sredstva za ciljne projekte, postavlja standarde za opravljanje poklica ter predpisuje bistvene lastnosti stavb, naroča investicije v šolstvo, infrastrukturo.

Kako pride projektant do naročila v Ameriki?

Izbor projektantov v zasebnem in javnem naročanju je preprost in transparenten. Povsem odprti natečaji so redkost, po navadi gre za na podlagi referenc povabljene biroje, ki tekmujejo med seboj s predstavitvijo idejnih zasnov žiriji. Izbira projektantov nikoli ne temelji na najcenejši ponudbi, ampak na celostno najbolj prepričljivi, in to je bistvo trga. Kdo na tržnici pa kupi najcenejše, že čisto uvele češnje?