Strokovna filmska revija z najdaljšim stažem v regiji

Ob 50-letnici Ekrana: Razgibana zgodba generacij

Revija za film in televizijo Ekran oktobra praznuje 50 let, zdajšnji urednik Gorazd Trušnovec je ob tej priložnosti povabil k besedi nekdanja soustvarjalca revije Simona Popka in Zdenka Vrdlovca. Strinjali so se, da je zlata doba filma, filmskih revij, gledalcev in nenazadnje bralcev minila, a ne gre obupati. Novi časi ponujajo nove priložnosti.

Revija Ekran je strokovna filmska revija z najdaljšim stažem v regiji ter je preživljala vzpone in padce. Svoj vrhunec je revija dosegla v 80-ih letih, ko je z njo intenzivno sodeloval tudi Vrdlovec. V tem času je začela izhajati knjižna zbirka, nastopila je Jesenska filmska šola, trda filmska teorija pa je bila v zatonu. Kot se spominja Vrdlovec, so se takrat navdihovali pri francoski teoriji, toda vse je imelo svoje meje. "Ko sem začel pri bolgarskem filmu uporabljati lacanovske koncepte, sem se ustrašil," je ponazoril Vrdlovec.

Ekranovski generaciji, ki je sledila, je pripadal Popek, ki se je na okrogli mizi med drugim posvetil vprašanju, koliko slovenskih režiserjev je pravih cinefilov. Matjaž Klopčič, ki je v Ekranu desetletje objavljal v rubriki Filmi, ki jih imam rad, je bil eden redkih, ki so bili popolnoma predani filmu. Z ekipo Ekrana je tako leta 1999 med drugim v Udinah navdušeno spremljal vzhodnoazijsko kung fu produkcijo ter se izkazal tudi kot poznavalec tega žanra. Popek sicer meni, da je prehajanje med pisci in filmarji redko, oziroma drugače: tisti, ki je sprva pisal o filmu in je kasneje prešel v prakso, je ves čas publicistične kariere verjetno sanjal, da bo ustvarjalec.

Popek je bil urednik Ekrana, ki se je tudi povezal z Liffom in tako so nastale Ekranove perspektive ter kasneje sekcija Proti vetru. To je nemara točka, je pomislil Popek, ko je revija lahko vplivala na prodor neke nove filmske poetike med občinstvo. Toda kaj prinaša današnji čas, se je vprašal Trušnovec. Filmska ponudba je nepregledna, filmski arhivi se digitalizirajo in naplavljajo vedno nove filme - tako se spreminja tudi kanon -, informacije o filmih pa so hitre in povsod.

Popek meni, da se kanoni morajo menjati in ne pristaja na konservativno razmišljanje, da je bilo vse že odkrito. "Kanon je dober, dokler se spreminja," je prepričan. Večjo težavo z Vrdlovcem vidita pri obstoju strokovnega tiska. Ekran, ki je bil zadnja tri leta mesečnik, zdaj pa se zaradi tretjino nižjega proračuna spreminja v dvomesečnik, bi lahko deloval po vzoru nekaterih tujih revij. Spletna različica naj ponuja hitre informacije, ocene, tiskana izdaja pa naj nudi prostor refleksiji. Kako naj sicer tiskana izdaja konkurira t.i. twitter kritikam, se je vprašal Popek, ki je kljub vsemu na strani novih generacij. Te prinašajo nov način pisanja, imajo rade nove filme, se zgražajo nad prejšnjo garnituro, vse do trenutka, ko pred vrati že čakajo novi premišljevalci in ustvarjalci filma.

Nekaj ima z generacijami tudi retrospektiva, ki se je začela v Slovenski kinoteki. Čeprav je Trušnovec nekdanje urednike, člane uredništev in redne sodelavce Ekrana prosil za njihove najljubše in ne najboljše filme, je izbor pokazal, da se bodo v teh dneh v sklopu retrospektive vrtele klasike: Veliki diktator, Državljan Kane, Otroci raja, Sever-severozahod, Do zadnjega diha, Rdeči krog, Amarcord, Zrcalo, Taksist in Iztrebljevalec. (STA, mm)