Julian Barnes: Smisel konca

+ + + +

Ma, ličenje preteklosti

Pripovedovalec Anthony, ki se rad dobiva z bivšo ženo, če ga je že hči skoraj odpikala, je nekoč pripadal štirim mušketirjem; najprej so bili trije, potem še Adrian, najpametnejši, najbolj logičen in neulovljivo sarkastičen. Vsi so se prerivali za njegovo pozornost, filozofirali in se pogovarjali o odgovornosti, bila so šestdeseta in eksistencializem tudi v Angliji. Potem je storil samomor. Tony zdaj, na stara leta, dobi oporoko matere bivše punce, ki je hodila najprej z njim in potem z Adrianom. ’Tašča’ mu zapusti nekaj denarja in Adrianov dnevnik; ta, ki ga je zelo netipično svarila pred lastno hčerjo, ki ga ob obisku edina ni zafrkavala, ki jo je videl enkrat samkrat, ga s tem potegne v raziskavo lastne preteklosti, sune ga na drčo, kjer se zadrsa v resnico, čisto drugačno od zapomnjene. Tony je marsikaj pozabil in kaj pritaknil, zdaj pa so tu dokumenti, v katerih se ugleda drugačen in tuj, s tem postanejo čisto drugačni in v drugih vlogah vsi okoli njega.

»Kako pogosto prilagajamo, krasimo, izrezujemo? In dlje ko traja življenje, manj imamo ob sebi prič, ki bi lahko dvomile o našem pripovedovanju, ki bi nas opomnile, da naše življenje ni naše življenje, temveč samo zgodba, ki smo jo povedali o svojem življenju. Povedali drugim, ampak – v glavnem – sebi,« zapiše v tem z bookerjem nagrajenem romanu Barnes. V prejšnjih delih je resnica curljala iz ’trigonometrijskih’ pripovednih usmeritev – recimo v Prerekanjih ali Ljubezni etc. – iz treh kotov ljubavnega triangla, ali je bila nedostopna, kot v Flaubertovi papigi, zdaj pa je resnica o preteklosti konstrukt. Kakor vsaka trhla in slabo podprta konstrukcija tudi ta pade na pripovedovalca, potem ko je sam položil temelje katastrofe z epistolarno prakso, s prekletstvom, ki deluje po čudni logiki in strašneje od intence in upov malega užaljenca.

Barnes je seveda mojster pisave, njegovo odmerjanje informacij, še bolj pa zadrževanje ključne, je spretno, tudi štimunga sedemdesetih s stališča štrebarjev, ki so živeli na meji petdesetih in so jih glavne revolucije, študentska, psihedelična in seksualna, obšle, varno spravljenih v internate in za študijske mize, je vešče in privlačno izpisana. Barnes zastavi zgodbo skoraj kakor ojdipijado, iskalec se mora prepoznati kot krivec, kot soodgovoren in vpleten, in stopnjevanje do prepoznavanja je premišljeno in dosledno. Smisel konca je pripovedno manj zahteven od Barnesovih trikotniških romanov, manj je podložen z erudicijo od njegovih esejev o smrti ali o francoski kulturi, tekstov o vplivu nagačenih papig na ustvarjalnost. Tokrat je bolj linearen in tradicionalen – in morda zato tudi bolj všečen in sprejemljiv, čeprav z iskanjem zmuzljive resnice nezgrešljivo na sledi preostanka opusa.