Peter Movrin, modni oblikovalec

Masivni črni usnjeni plašči, ki spominjajo na viteza teme. A pod njimi se skrivajo krhka svilena krila. Ali pa moška oblačila v svetlo roza in zelenih barvnih odtenkih. Pa rjavi usnjeni suknjiči s trakovi, buhtečimi kot rože.

Takšna oblačila snuje, enkrat robustna, drugič nežna, vedno znova pa drzna, ekstravagantna. Neizmerno rad eksperimentira s kroji in z materiali. Le zakaj bi namreč nekdo, ki se šele prebija med velike, morda celo največje, delal takšna oblačila, kot jih lahko kupiš že v vsaki »fast fashion« trgovini?

Takšno razmišljanje mu na široko odpira vrata v svet mode. Leta 2009 sta bila skupaj z Jano Zornik kot prva Slovenca uvrščena med 40 največjih talentov modnega oblikovanja z vsega sveta po izboru ene najvplivnejših osebnosti s tega področja Li Edelkoort. In pozor, takrat je bil šele v prvem letniku študija modnega oblikovanja. No, že prej se je vpisal na študij tekstilne tehnologije na isti fakulteti in obe smeri nato študiral vzporedno, prav povezava obeh področij, križana z željo po prebuditvi slovenske ovčereje, pa je pritegnila pozornost slovite Nizozemke. Projekt Polst, v katerem je oblačila ustvarjal s polstenjem, ročnim spajanjem volne, mu je nato prinesel še državno priznanje za trajnostni razvoj.

Sledile so druge nagrade, nazadnje je na moskovskem tednu mode osvojil prvo nagrado za predstavitev sodobne ženske mode in tretjo za celotno kolekcijo. Njegova oblačila so bila nedavno ovekovečena tudi v knjigi umetnika Thea-Massa Lexileictousa pa denimo v časopisu On/Off, ki je spremljal londonski teden mode. O sodelovanju se med drugim dogovarja tudi z ekipo stilistov Pippe Middleton, svakinje britanskega princa Williama ...

Tako je na tujem, doma pa je … drugače. Optimizem sicer vliva platforma Young@Squat, v kateri sta Nataša Peršuh in Zoran Garevski združila enajst obetavnih domačih oblikovalcev mlajše generacije, med katere sodi tudi sam. Hkrati pa ga doma vse prepogosto sprašujejo, zakaj ne ustvarja bolj »nosljivih« oblačil. Kot da bi se bali vsega, kar se upa odmikati od povprečja. Pa saj njegova oblačila vendar so »nosljiva«. A vsako oblačilo pač ni za vsako priložnost. »Nikoli ni bil moj namen, da bi moja oblačila nosili vsak dan. Želim pa si, da bi ženske, ki bi imele kak moj kos, tega obdržale in ga nato izročile naprej svojim hčerkam. Tako, kot so to nekoč počeli z oblačili in drugimi predmeti, ki so bili del družinske dediščine in so imeli več kot le materialno vrednost,« pravi.

Ni presenetljivo, da je hkrati zazrt v preteklost in prihodnost. Kot tudi ne, da je svojo zadnjo kolekcijo, nedavno predstavljeno v Ljubljani, nato pa še v samem uvodu beograjskega tedna mode, posvetil spominu na pokojna babico in dedka. Čeprav je njegov slog zelo sodoben, še več, futurističen, so bila prva oblačila, ki jih je zares občudoval, prav tista, ki sta jih nosili obe babici. Še vedno je prepričan, da imajo starejši ljudje najbolj izoblikovan čut za oblačenje. Njihove obleke ali kostimi so zdržali desetletja in pri tem niso izgubili elegance.

Prav zato so imela pridih takšnega minimalizma tudi prva oblačila, ki jih je sam oblikoval in sešil. Nosile so jih Barbike sosedovih deklic. Takrat je oboževal tudi nakupovalne izlete v zamejstvo. In najbolj od vsega – takratno Modno Jano. Čeprav je bilo tolikšno navdušenje nad modo za mladeniča, ki izhaja iz družine mesarjev, mnogim v domačem Kočevju nekaj povsem nepojmljivega, je vztrajal.

Danes se mu zdi moda primerljiva z znanostjo. Veliko je bilo že odkritega, a še vedno lahko najdeš kaj novega. Navdih išče vsepovsod. Včasih nanj naleti tudi v vzorcu, ki so ga ustvarili rezanci, potopljeni v mamino juho.

Pri pisanju magistrske naloge prav zdaj išče skupni jezik med visoko modo in medicino ali vsaj pripomočki, s katerimi ohranjamo zdravje. Tudi zato si najbolj želi, da mladih oblikovalcev pri nas ne bi neprestano primerjali s tujimi zvezdniki, temveč bi vsaj med najbolj izstopajočimi raje skušali prepoznati nekaj svežega, nekaj, kar navsezadnje lahko ponese v svet ne le njih same, temveč tudi ime naše države.