Boštjan Gorenc Pižama: »Vsaj ne bodo šli žene razsekat s sekiro!«

Zdaj je treba povzročitelje krize, torej te naše gnile elite, samo omeniti, pa so ljudje že navdušeni. Tukaj pride do izraza tista žlahtna vloga, ki jo smeh lahko igra pri subverziji.

Eden mojih ljubših trenutkov v zgodovini slovenske televizije je bil, ko se je njegova gorostasa figura na zaslonu pojavila z majico, na kateri je trijumfalno pisalo Premagal sem anoreksijo! Podobno srčkan je bil na nekem stand-up nastopu, ki ga je začel tako, da je najprej s pojasnilom »Da me boste bolje videli!« izpred sebe odstranil stojalo za mikrofon. Sam se vedno prvi norčuje iz lastnega špeha, in to bolj duhovito kot bi se znala večina nas.
Začel je kot raper, dozorel je kot stand-up komik, v zadnjih letih se je čedalje bolj našel kot prevajalec fantazijske in otroške literature. Tako kot je veliki George Martin svojo sago A Song of Ice And Fire postavil skozi neki čisto svoj, na novo izumljen fantazijski jezik, tako je moral mladi prevajalec na novo izumiti fantazijsko slovenščino. Kdo bi si upal zanikati, da ima tudi on znatne zasluge za to, da so ob lanskem Martinovem obisku horde slovenskih oboževalcev tako preplavile Konzorcij, da je bilo treba sproti odnašati omedlele?

Med prebiranjem spisov, ki so zbrani na tvojem spletnem domovanju Špehšpilja, se mi je še okrepil vtis, da med mlajšimi pisci daleč najboljše obvladaš žmoht arhaične slovenščine. Od kod ti toliko teh res žlahtno bizarnih izrazov? Mar za zabavo dejansko prebiraš slovenske klasike?

Niti ne toliko to. Dosti rajši imam kake pradavne časnike ali vedeže ali priročnike. Dlib.si, torej slovenska digitalna knjižnica, je neskončno fina stvar. Tam gor najdeš poskenirane vse arhive NUK-a in še marsikaj drugega. Tam sem recimo našel Kolomonov žegen, torej Črne bukvice – knjigo urokov in zaklinjanj, s katerimi so si pomagali cirka 1700. Dragocen vir so mi bili tudi recimo mladinski listi iz obdobja 1840-1850. Kakšne genijalne patriotske zgodbe in prirodoslovna dognanja najdeš tam notri! Tudi šale so zanimive – čeprav bolj kot dokaz, da ni slovenska hecarska znanost na zadnjih straneh časnikov v 150 letih prav nič napredovala. Ti povem en vic, ki sem si ga najbolj zapomnil?

Povej.

(Pižama z lahkoto zdrkne v svojo odrsko persono in oddeklamira) ’Mož po lesenem mostu hodi inu pipo kadi. Pride mimo stražnik in reče: Takole, zdaj pa dolkaj iz mosta ali pa dimko ven iz ust!’

Aha, kaj pa naprej?

Ne, to je to. Tisto zadnje je bilo dejansko punchline.

Aha. Ampak potem morava pošteno ugotoviti, da slovenska hecarska znanost v zadnjih 150 letih vsekakor je napredovala. Ker proti temu sta Mujo in Haso nič manj kot Nobelovca.

Hm, mogoče res.

Kaj pa stara slovenska poezija?

O, to imam tudi blazno rad! Za inspiracijo in užitek v roke redno vzamem prvo slovensko pesniško zbirko!

Vodnika?

Ne ne, vidiš, pomota – so te v šoli narobe naučili! Gre seveda za knjigo Štiri pare kratkočasnih novih pesmi Pavla Knobla. Zbirka je izšla v Kranju 1801, torej pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. A v šolah tega ne učijo, ker …

Facebook in Twitter sta za šale vrhunski testni poligon. Po facebookovskih odzivih na posamezen štos lahko zelo hitro ugotoviš, ali bi ga veljalo uvrstiti v nastop ali ne.

Ker so pesmi najbrž malo bolj take okrogle?

Oh, niti ne toliko okrogle kot dejansko prav napenjajoče! Najbolj znana pesem recimo govori o prdcu in pravi: Prdimo povsod, napnimo fagot, Tiberiju na čast, ki je dal to oblast! Zraven najdeš tudi imenitno hvalnico krompirju, kako je prišel iz Amerike in ljudstvo rešil lakote … Vidiš, take reči mene navdušujejo, iz takih zapisov najraje črpam. No, glede tiste Knoblove zbirke bi navrgel še to, da je bila za slovenski šolski sistem očitno preveč okrogla, za samega Vodnika pa niti približno ne. Na D-libu je namreč poskeniran izvod iz Vodnikove domače knjižnice, in na prvi strani je dopisano: Bukve iz Kranja, polne drekanja.

Ha ha, luštno! Škoda, ker so nam to zamolčali. Ampak kaj ni pri teh tvojih arhaičnih izrazih problematično, da jih bralci pogosto ne poznajo?

Kaj vem. Saj jih večinoma uporabljam takrat, ko je treba prevesti kak podobno arhaičen angleški izraz, ki je podobno nedostopen tudi modernemu angleškemu bralcu. Poleg tega mislim, da so bralci dovolj pametni, da znajo marsikaj razbrati iz konteksta. Če bi se omejili samo na besede, ki jih neposredno razume nek povprečen bralec, bi se po nepotrebnem osiromašili.

Hočeš reči, da tvoja služba ni streči najnižjemu skupnemu imenovalcu, temveč ga dvigniti?

Ja, lahko bi tako rekli. Vsekakor se mi zdi vredno boriti za to, da aktivno dvigamo izraznost našega jezika. Me pogosto kar malo razkuri, ko slišim vse te mlade slovenske bende blejati, kako da v angleščini pojejo zato, ker se v slovenščini težko izražajo. Ja seveda da se, ko jo pa vendar tako slabo poznajo! Obenem jim pa v angleščini, iz katere tudi niso ravno magistrirali, vse avtomatično zveni fensi. Ampak slovenščina je, če jo človek resno študira, zmožna neprimerno več kot si ljudje mislijo. In če črpaš iz dovolj raznolikih virov, jih lahko zelo lepo združiš v takoimenovani eklektični sociolekt.

Ježeš. Kaj pa je to?

Ha ha, to je, ko ustvariš nek povsem svoj govor, v katerem načrtno kršiš vsa pravila in načrtno združuješ prvine iz vseh ravni jezika. Meni je to v še prav poseben žmoht. Niti približno se ne slepim, da so moji zapisi neka visoka literatura, s katero bodo čez tristo let v šoli mučili otroke. In to me kot ustvarjalca osvobodi. Dajmo vendar malo razgibat ta naš jezik! Kako zabavno je recimo tvoriti nove glagole iz nekih čisto onomatopoetskih prvin – in sicer tako, da je bralcu, ko jo prebere, beseda takoj blizu. Osebno mi je igrivost ena najpomembnejših lingvističnih vrednot!

Torej se vedno znova rad zaganjaš v meje čisto samo zato, ker je to žur?

Tako. Gradišnik temu pravi iskanje po meta-polju slovenščine, torej veseljačenje po širnih prostranstvih besed, ki bi glede na vsa obstoječa jezikotvorna pravila lahko obstajale, vendar še ne obstajajo, ker jih še nihče ni uporabil. Korene, predpone in pripone že imamo. Treba jih je samo združiti. Veš, to je to – to je zame, no … (iz prsi se mu iztrga en tak prvinski radoživi AAAAAA!!!)

Dobro, več kot očitno res ljubiš prevajanje in si za ta poklic tudi najboljša možna izbira. Ampak ali čutiš, da si za svojo strast potem dovolj poplačan? Sprašujem zato, ker sem se ondan pogovarjal z enim od doajenov slovenskega prevajalstva, ki se je grenkobno posmehnil, da ima dohodke malo bolj pridne snažilke. Gre za dobeseden citat.

Jah, dohodki … Ne, tega človek res ne počne zaradi dohodkov. Ampak dokler lahko v življenju počneš tisto, kar ti je všeč, je tudi to veliko vredno. Priznam pa, da sem bil čisto pripravljen prevesti tudi Petdeset odtenkov sive, ker sem vedel, da si jo bodo blazno izposojali v knjižnicah in da bo od tega kapnilo relativno bogato knjižnično nadomestilo. Na koncu na žalost ali na srečo nisem prišel zraven. Mi je pa ob branju na pamet prišla parodija, ki sem jo potem tudi zapisal v moji rubriki Bedančeva beležka – namreč slovenska inačica, Petdeset odtenkov njive.

Ha ha. No, tu najbrž velja pojasniti, da je Stric Bedanc že vrsto let tvoj alter ego. Do njega si prišel, ko so te tvoje odiseje po pradavni slovenski epiki pripeljale do spoznanja, da sta bila po starem ljudskem izročilu tako Bedanc kot Pehta v bistvu pozitivna lika. In da naj bi nam Josip Vandot prodal precej izkrivljeno, potvorjeno verzijo dogodkov!

Drži. Glede tega so ključni posnetki pripovedovanj Smerinjekovega ata iz Kranjske Gore. On je te zgodbe slišal še od svoje mame. V originalu se otroci Bedanca in Pehte sicer res malo bojijo, a se potem oba izkažeta za zelo fejst človeka. Dočim Kosobrin, lepo prosim – Kosobrin je pa po starem izročilu prav en tak bednik! Najprej se pokaže kot kumeren zastonjkar – nekdo, ki si ne zna sam naloviti dovolj hrane, zato se vedno znova rad povabi zraven. Na koncu pa dejansko ugrabi Lojzkovo sestro in jo …

Čigavo sestro?

Krawžlov Lojzek – to je bil proto-Kekec. No, in Kosobrin mu je dejansko ugrabil sestrico, ji v usta zatlačil cunjo in jo odnesel v svojo jamo. Njegova zamisel je bila, da bo šel dol v vas in rekel, da je videl Škropnika, lokalno pošast, kako je ugrabil punčko – in če mu dovolj dobro plačajo, jo bo šel rešit.

Pa kaj jim ne bi punčka povedala, da je bil v resnici baraba on?

He he, to je pa spregledal. Pač ni bil zločinski veleum. Saj na koncu ga vklenejo in odpeljejo v zapor. Punčk se pač ne sme ugrabljati.

Najbrž res. Ampak veš kaj, zdaj ko malo pomislim, se mi tudi v Vandotovi verziji Bedanc ni zdel tako napačen lik. Normalno vendar, da je bil razkurjen, če se je pa nek smrkavec iz čistega miru vanj spravil metati češarke!

Ja, Kekec je bil prav en tak frajerček. Čista objestnost pač. To je en način gledanja. Drug način bi pa bil, da je bil eden od recimo petih slovenskih literarnih likov, ki je imel jajca dejansko kaj naredit! Včasih razmišljam, da bi po naši literaturi ne mogli delat nekih blazno dobrih računalniških iger. Še Peter Klepec, ki dobi moč superjunaka – kaj z njo potem naredi? Premlati par pastirjev, ki so ga zafrkavali, in to je to.

Ha ha, no, stand-up komik v tebi ni nikoli daleč od površja. To je poleg prevajalstva tvoja druga velika ljubezen.

Tako je. S temi dvemi početji si na mizo služim pirin kruh.

In sicer pirin kruh kot del novega, bolj zdravega, bolj brhkega tebe. Tudi to sem te hotel vprašati: namreč tvoje špeh-šale. Z njimi si postavil kar nekakšen pod-žanr v sklopu slovenske stand-up komedije. In par jih je bilo, kot sem omenil že v udovu, res neznansko luštkanih. Se mi je pa včasih zdelo, da si malce pretiraval s samo količino teh šal. Zato sem te že par let nameraval vprašati, če je šlo morda za neke vrste obrambni mehanizem – namreč da si sam lansiral tako mnogo štosov o lastni tonaži, da so drugi preprosto izgubili veselje?

Mmm, niti ne. V bistvu je šlo bolj za to, da je bila, ko smo s stand-upom pri nas začenjali, publika še zelo previdna in zadržana. In ugotovil sem, da pomaga, če se na začetku malce norčuješ iz samega sebe. Zakaj? Ker so potem ljudje lažje sprejeli, ko si se norčeval iz drugih. No, saj potem sem pa itak tudi malo shujšal, tako da je zdaj teh šal manj …

Ja saj to! Kaj ni bila ta tvoja radikalna dieta mogoče celo malo neprofesionalna? Z njo si takorekoč najedel svojo lastno artistično substanco …

Ne ne, to je super – to te prisili, da najdeš svež material.

Je kriza kaj spremenila Slovenčev občutek za humor? Zdaj palijo kakšni drugi štosi kot prej?

Ni toliko spremenila kot potencirala že obstoječe. Zdaj je treba povzročitelje krize, torej te naše gnile elite, samo omeniti, pa so ljudje že navdušeni. Tukaj pride do izraza tista žlahtna vloga, ki jo smeh lahko igra pri subverziji.

Pa je ta vloga res nujno tako žlahtna? Ker smeh je ponavadi ventil, ventil pa niža nivo pare, zaradi česar se potem še dodatno zniža možnost, da bi letele granitne kocke.

Kaj pa vem. Glede na to, kakšno nerazumevanje je lučalo tiste zadnje kocke, ki so letele pri nas, to samo po sebi gotovo ne more biti vrednota. Kar se pa ventila tiče … Ma po mojem je to čisto v redu stvar. Če jih nasmeješ in sprostiš, potem ljudje vsaj ne bodo šli soseda ruknit na gobec ali žene razsekat s sekiro …

Aha, ker Slovenec oblastnika itak nikoli ne bo! To se dejansko sliši precej realistično, ja.

Pri nas vse ostaja znotraj primarne nuklearne celice. Slovenci smo zelo družinski ljudje.

Dajmo vendar malo razgibat ta naš jezik! Kako zabavno je recimo tvoriti nove glagole iz nekih čisto onomatopoetskih prvin – in sicer tako, da je bralcu, ko jo prebere, beseda takoj blizu.

Za konec bi te vprašal še o Facebooku in Twitterju. Za razliko od velike večine mlajših intelektualcev ti čez njiju apriorno ne bentiš, češ da gre za ekstazo orwellijanstva, temveč pri svojem poslu oboje s pridom izrabljaš.

Tako je. Facebook in Twitter sta krasni zadevi! Ne samo za obveščanje ljudstva o nastopih, temveč tudi za instantno plasiranje dnevnih šal, ki morda čez dva tedna ne bodo več aktualne. Poleg tega je to za šale vrhunski testni poligon. Po facebookovskih odzivih na posamezen štos lahko zelo hitro ugotoviš, ali bi ga veljalo uvrstiti v nastop ali ne. Najbolj mi je všeč to, kako hitri in ažurni mediji so ta družabna omrežja. Preko njih lahko res takoj delimo misli in občutke ob teh raznih soočenjih in športnih dogodkih, ki jih vsi hkrati spremljamo. Joj, danes bo sploh žur – Bobovnik bo imel en tak prav poseben reality show, saj je preživel po en dan z vsakim predsedniškim kandidatom. Komaj čakam!

Ee …

Slavkotovi brki se bodo spet vihali! Kaj me tako gledaš – to je vendar najboljša stvar na nacionalki!

Kdo, Slavko?

Njegovi brki. In Male sive celice. To sta dve najboljši stvari na nacionalki.

Zakaj Slavkotovi brki?

Ker so. Ker preprosto so. To je esenca, to je žmoht! Že on je dec, že on se nikoli ne pusti zmesti – ampak njegovi brki? To je pa res presežek. To so brki deca, ki zna biti strog do vseh.

Ne bom oporekal. Kaj pa Male sive celice?

Oh, to je pa sploh moja priljubljena oddaja. Kako lepo se trudijo otroke izobraževati na malo bolj zabaven način! To je moja morda celo največja življenjska ambicija: da bi ga, ko se Pavle Ravnohrib upokoji, dejansko nasledil kot sidro Malih sivih celic.