Milan Erič, ilustrator, slikar in risar

Mestna galerija Ljubljana trenutno gosti najbolj hudomušno razstavo pri nas. Marsikoga bo spomnila na čas otroštva, pa ne le zaradi igračk, na katere naletimo tu in tam, temveč tudi zato, ker so na razstavi poleg slik in risb na ogled tudi čisto prave čičke čačke. Te so večinoma posute po tleh in obiskovalec se mora ob pogledu nanje odločiti, ali jih bo pohodil ali iz pietete preskakoval.

Poleg tega je večina razstavljenih slik in risb nastala v tehniki, v kateri smo se v najzgodnejših letih mnogi preizkušali tudi sami – ko smo papir polili z barvo, ga obračali in poskušali v naključni packi prepoznati podobe. Zdaj je barve nadomestil črn tuš in iz pack je nastalo nešteto slik najrazličnejših formatov. Med njimi je tudi ena ogromna, na kateri množica človečkov gradi družbo z vsemi njenimi plusi in minusi.

Razstava ima tako še eno plat: ponuja tudi kritičen, čeprav pogosto še vedno s humorjem začinjen pogled na našo sedanjost. Eno od del, v katerem so drug poleg drugega postavljeni pištolice, zmodelirane iz časopisnih naslovnic, in posušeno žitno klasje, kar samo kliče po primerjavi s klasično ekonomsko dilemo o maslu in topovih. Bomo dali več za hrano ali orožje? Goli torzo izložbene lutke, ki ima čez glavo poveznjeno plastično vrečko, je neposreden odgovor na potrošništvo.

Dvojnost, ki zaznamuje to njegovo doslej najobsežnejšo razstavo, igrivo poimenovano (Ne)pregledna razstava, pravzaprav zaznamuje tudi njega samega. Rad ima dela, ki nasmejejo. Ki so sposobna preseči tragiko vsakdanjega življenja in gledati tudi z drugačnimi, bolj vedrimi očmi, pa četudi sredi najhujših časov. A tudi slednjih se še kako zaveda. In se nanje tudi odziva. To se mu zdi neizogibno, saj smo vendar vsi družbena bitja, tudi umetniki. Čeprav izraza umetnik sam raje ne uporablja. Zdi se mu preveč izrabljen. Raje je risar, ilustrator, slikar. Lahko tudi čečkač. »Rad pač čečkam, bluzim. Pa kar nastane, nastane,« pravi.

Že od nekdaj je risal, a kot fantič je bil presenetljivo samokritičen. Najbolj ga je morilo, ker mu pri risanju letala ni in ni uspelo zadeti pravih razmerij. Misterij je k sreči razvozlal s pomočjo soseda. Potem so ga prevzeli stripi, a ni jih le bral, temveč se je ob prerisovanju Asterixa in Srečnega Luke, pa tudi Mustrovih stripov, tudi učil. Prve ilustracije mu je objavila študentska Katedra, in čeprav ga je mikala tudi arheologija, je vpisal študij slikarstva na današnji Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Tri desetletja pozneje velja za enega naših najbolj radovednih in raziskujočih risarjev in slikarjev, lahko se pohvali tudi s številnimi nagradami, denimo z zlato ptico, Župančičevo nagrado in plaketo Hinka Smrekarja, predvsem pa z nagrado Prešernovega sklada, ki sta jo leta 2000 skupaj z Zvonkom Čohom prejela za njun animirani film Socializacija bika?. Prvo skupno risanko Poskušaj migati 2 x sta oživila že v začetku 80. let, ko pa sta se lotila naslednje, sta venomer dobivala nove ideje in projekt se je nepričakovano tako razbohotil, da jima ga je uspelo ukrotiti šele po petnajstih letih resnično zamudnega dela, ko sta 25.000 ročno narisanih sličic ročno prilepila na film in jih zaokrožila v prvem slovenskem celovečernem animiranem filmu.

Kadar svojega časa ni posvečal Biku, smo lahko njegove ilustracije med drugim srečevali tudi na naslovnicah Mladine, saj sta oba s Čohom v burnem prehodu v 90. leta prispevala kar nekaj žmohtnih in angažiranih idej zanje. Poklicno pa se je že zgodaj našel v poučevanju. Najprej je risanja učil študente modnega oblikovanja, zdaj je že dolgo na akademiji. Njegovi nekdanji učenci so danes tudi sami že izstopajoči avtorji in mnogi ga še vedno cenijo ne le kot pedagoga in umetnika, temveč tudi po človeški plati.

Sam skromno dodaja, da bi kot profesor gotovo lahko vedel še več. Kljub temu pa se mu zdi, da je največ, kar lahko stori za svoje študente, to, da v njih zbudi ljubezen do tistega, kar že imajo v sebi, in jih pri tem ne omejuje.