Sten Nadolny: Bog predrznosti

Igre Olimpijcev

Takoj na začetku romana Hermesu poteče dvatisočletna kazen in se izvali iz okov na vulkanski steni, kamor ga je bil prikoval Hefajst; seveda ravno pred Hero, ki je zdaj prikrita v nemško turistko na obisku v Grčiji. Potem se Hermes, katerega blagodejne učinke smo dva tisoč let pogrešali in je šlo zaradi nesposobnosti, da bi brali znamenja, marsikaj narobe, preiskuje in komentira novo stanje sveta. Začuden je, da je njegov kovaški in tehnološki tekmec Hefajst, bog multiplikacije, serij, osupel nad popolno zmago tehnike in logike, nad počasnostjo ljudi, ki so namesto z igro in krajo in provokacijo zaposleni z delom, bljak.

Nadolny je nemški pisec, ki ga pri nas poznamo predvsem po romanu Odkritje počasnosti o Jamesu Franklinu, polarnem raziskovalcu, ki je odkril kar nekaj prehodov in ozemelj, umrl pa zaradi zastrupitve s težkimi kovinami pri začetniški uporabi konzerv. Franklin je anahronistično introverten, komunikacijsko blokiran, Nadolny v njegova premišljevanja o modrem vladanju in v njegovo vedenje vpelje nekaj taoističnega prepričanja o pasivnosti kot (eni od) Poti.

Hermesa moti, da nihče več ne zna brati znamenj iz oblakov in fasad, nihče ni predrzen, ena sama politična korektnost vsepovsod. Proti takšnemu stanju sveta ščuva in teve govorcem podtika najbolj nemogoče izjave, o seksu, pa nič. Časi so brezbrižni, ljudje otopeli, pripravljeni na vse, kar jim bo poživilo dolgčas; brez strasti prikimavajo in postajajo Hermesovi častilci, tudi v rizičnih in drastičnih spolnih praksah. Veliki finale romana je milenaristična veselica na Olimpu, kjer Hefajsta prepričajo, da ne povzroči konca sveta, nakar se ljudje začnejo vesti odgovorneje, manj zagrizeno delovno, bolj človeško. Konec je sprava med olimpijskimi bogovi, praznovanje prihoda novega obdobja.

Nadolny mitologijo izrabi za uravnavanje sveta, za njegovo uravnoteženje. S projekcijo v panteon je mogoče vzpostaviti novo ravnovesje in roman Bog predrznosti je v tem na sledi starih mitologij in vere v njihovo učinkovitost. Hkrati je Nadolny duhovit avtor, bogovi, kakršne vidimo v njegovem romanu, so zapeljivci in prevaranti, njihovi odnosi so zelo podobni tistim v opravljivi rubriki o zvezdnikih. V nekaterih zadevah so celo bolj človeški od ljudi. Nadolny plete svojo pripoved suvereno, premišljeno, verjetno podkrepljeno z natančno raziskavo grške mitologije, vendar tudi z dovolj drznim dopisovanjem čeznjo. Učinek je duhovit in kratkočasen roman o današnjosti, ki pa ne dosega Odkritja počasnosti, tam je v čas modernosti položena želja po vnovičnem premisleku modernosti učinkovala precej bolje, tudi načini vodenja skupnosti so tam bolje premišljeni. Tokrat so pač prepuščeni božji samovolji in karakternim hibam bogov, kar postavlja roman v bližino komične tradicije.