Maruša Krese: Da me je strah?

+ + + +

Med strahom in dolžnostjo

Roman je skoraj saga, nekaj generacij družine spremljamo od druge vojne. O časih pomanjkanja vsega v letih partizanščine, ki ji je izpostavljena starševska generacija, na preskok govorita ona, komisarka, in on, komandant, ki se v civilu kljub njegovi vojni invalidnosti poročita in se jima zdi, da je najhujše že za njima, čeprav so se zaradi grozot, ki so jim pričevali, postarali in dobili občutek odvečnosti, tujosti.

Sledijo aporije civilstva, visoke funkcije, čistke znotraj partije, posebni privilegiji za del tovarišije in vse večje hvalisanje s heroizmom tistih, ki se jih iz goščarskih let skoraj ne spomnijo, pa družbenopolitično delo na terenu, otrokom in stalni utrujenosti navkljub. V povojnih letih se v njune monološke fragmente vključi dekliški glas, ki postaja vse bolj artikuliran, beg v svet, hipijada in nove vojne v regiji, ki jih novinarsko in humanitarno spremljata obe hčeri. Hkrati zavest starejših, da se je projekt izrodil, da so ga eni uzurpirali, drugi pa nikoli razumeli, ker niso bili v letih strahu in poguma zraven oziroma so bili samo zraven in ne v, distancirani, če ne sovražni.

Že v zbirki zgodb Vsi moji božiči se Kresetova loti družinskega praznika in indikatorja odsotnega doma, vedno je bilo kaj narobe, ali nomadinjo praznik zaloti na poti, v tujini, ali božič praznujejo vsi naokoli, samo oni, ker so partijci, ga ne smejo. Tudi v tem romanu neposredno in neolepšano ter brez moraliziranja skozi detajle popisuje generacijo, ki ni imela izbire, ki je bila prisiljena v upor in prijeti za orožje, potem pa ostane nepotešena, zgarana, njena pustolovščina vse bolj predmet kritike in razvrednotenja. V romanu prepoznamo celo vrsto oseb s političnega vrha, Rankovića, Pirjevca, Kardelja, posameznike ugledamo v njihovi zasebnosti, ki jo omogoča pogled od spodaj in od znotraj, vidimo dileme, ki jim jih večinoma ni uspelo rešiti. Da se v podobnem položaju znajde tudi generacija hčera in vnukov, jutri tudi že pravnukov, ki v zaostrenih razmerah postavljajo socialni angažma pred ležerni umik v samozadostno zasebnost, tako ni nič naključnega, očitno gre za vrojen vzorec tistih, ki poskušajo ohranjati človečnost v svetu, vendar ta takšni akciji ni naklonjen. Da me je strah? je roman o pogumu, še bolj kot o tistem, ki se kaže v osupljivem junaštvu v trenutkih navzkrižnega ognja ali ob smrti soborcev, o tistem neuklonljivem vztrajanju pri notranjem občutku o tem, kaj je prav in kaj ne. Vse je izpisano skozi tri notranje pozicije, resnica tega literarnega sveta je tako ujeta med tri glasove, ki subtilno in skozi drobne detajle izpisujejo odtekanje časa, spremembe v njem in postopno rušenje iluzij. To je izrazito odprta, pogumna in neprizanesljivo neolepšano izpisana proza.