Vstajenje vinilk iz prve in druge roke

Nekateri ljubitelji glasbe še vedno hrepenijo po vrtljivih ploščah

Prodaja gramofonskih plošč ali vinilk je nedvomno v porastu. Izoblikovala pa sta se dva trga za ta format, z velikim razkorakom med prodajo novih in starih, torej iz prve in druge roke. Glasbeni medij, plošča, iz katere zvok izvabi igla, torej ni mrtev in ga ni treba oživljati, sploh pa ne izgleda, da bi kmalu kam šel. Po pisanju BBC se prodaja v tem segmentu glasbene industrije v zadnjih petih letih vztrajno povečuje, od 3,4 milijonov funtov (4 milijonov €) v letu 2011 je zrasel na 5,7 milijonov funtov (6,8 milijonov €) v letu 2012.

»Razlog za tako opazno rast je, kot prvo, da je veliko ljudi vinilni format že odpisalo kot mrtvega, kot drugo pa zelo ugodno sovpada z upadom, ki ga je utrpel CD,« je povedala Kim Bayley, generalna direktorica Trgovske zveze zabavne industrije (Entertainment Retailers Association – ERA). Še več, ta oživitev prodaje vinilk sploh ne upošteva trga iz druge roke. The Music and Video Exchange je ena izmed najdlje delujočih trgovin z blagom iz druge roke v Združenem kraljestvu, količino prodanih vinilk ocenjujejo na milijon kosov letno. Skupaj s spletnimi stranmi kot so eBay, eil.com in Hard To Find Records, ki podpirajo promet z redkimi primerki vinilk, je postalo jasno, da nekateri ljubitelji glasbe še vedno hrepenijo po vrtljivih ploščah.

Vizualni dokaz ljubezni do 12-inčnih diskov so širjave prašnih polic, ki si jih lastita didžeja Jazzy Jeff in Pete Rock, dva izmed največjih zbirateljev vinilk na planetu – vsak ima desetine tisočev plošč. Delita si nalezljivo veselje do 'brskanja po gajbah' ali 'crate diggin', ki je stari hip-hoperski izraz za glasbenike, ki ure in ure preživijo med škatlami in pregledujejo zbledele in zdelane ovitke, da bi našli tisto izmuzljivo ploščo, ki bo postala osrednji kos njihove zbirke. V obdobju, ko večina DJ-jev opravlja svoje delo na prenosnih računalnikih, so vinilke za Jeffa še vedno posebne, saj je ob tem formatu odraščal. »Ko začneš zbirati plošče, je to ljubezenska zgodba za vedno,« je priznal DJ Jazzy Jeff.

Pete Rock pa pravi, da ne delijo vsi te ljubezni, saj je večina mladih producentov 'brskanje po gajbah' opustila, ko je zbiranje vzorcev ali 'semplanje' iz starih plošč postalo problematično zaradi sodnih primerov in patentnih pristojbin. Zato ga ne skrbi in meni, da je »vse zlato in platina ostala ljudem, kot sem jaz in drugim producentom, ki še vedno semplajo«. Pete je v industriji dobro znan po tem, da jemlje te 'prašne vzorce' in 'meša' ritme s sočutnim ušesom do bolj neznanih skladb; pravi tudi, da si lahko ustvarjalen s katerimkoli tipom zvoka iz plošče. Verjame, da bi »se ljudje vedno morali seznaniti s tem, kar je bilo pred njimi,« saj se je tudi sam spoštovanja do predhodnikov naučil v glasbenem poslu.

Nekateri glasbeniki imajo semplanje še vedno za kulturno tatvino, drugi pa trdijo, da lahko dobro uporabljen vzorec na novo osmisli in okrepi obstoječo pesem, na podoben način kot si jazzovski glasbeniki izposojajo drug od drugega. Slednje je doživel Charles Strouse, skladatelj muzikla Annie iz leta 1977, saj je enaindvajset let po tem namreč iz tega materiala nastala Jay Z-jeva pesem Hard Knock Life. Strouse o originalu pravi, da je hotel pisati o grozovitosti tega, da si sirota. »Groza. Strah. Tema. Pozna ura. In da so morali čistiti kopalnice. To so delali že pred menoj, a tista groza je bila veliko v mojih mislih, ko sem pisal,« je še povedal Strouse. Jay mu je povedal, da ga je ob ogledu muzikala zadel spomin na grozo, ki jo je občutil v stavbah, v katerih je živel v nekdanjih časih revščine. Skladatelja je torej ganilo, da sta oba ob svojih glasbenih stvaritvah mislila na isto stvar.

»Ljudje so spoznali, da je medij s pokljajočimi in prasketajočimi zvoki oprijemljiv in da daje veliko boljše občutke od stisnjene, odstranljive datoteke,« pravi Paul Nickerson iz brooklynske prodajalne plošč Dope James. Čeprav je recikliranje glasbe vedno prisotno, pa so stari dobri časi, ko si za 99 centov lahko dobil tri plošče, izginili. Nickerson razlaga, da je ironija ponovnih izdaj vinilk pri glavnih znamkah ta, da so »drage in s tem odtujijo tiste, ki bi jih res lahko cenili«. Za ponovno izdajo plošče LP zaračunavajo od 30 do 40 dolarjev (23-30 evrov), kar po mnenju Nickersona človeku iz delavskega razreda, ki se prebija skozi življenje, ne daje priložnosti za nakup. Lansko leto je bil v Združenem kraljestvu najbolje prodajan album na vinilki Coexist od skupine The XX, za katerega je treba odšteti kar 25 funtov (30 evrov), več kot trikratno ceno CDja.

S tem tokom sta se začeli oblikovati dve skupini kupcev in dva različna trga za tak format. Eni so 'brskači po gajbah', glasbeni navdušenci, ki iščejo redkosti in omejene izdaje, seveda večinoma iz druge roke, rabljene. Nove vinilke so tako postale mana za ljubitelje dobrega zvoka brez finančnih težav, ki z vedno več nakupi dvigujejo vrednost trga. Kim Bayley zaključuje, da »vsi kazalci kažejo na nadaljevanje trenda v prihodnosti, s ponovnimi izdajami klasičnih albumov in novimi glasbeniki, ki sprejemajo ta format«.