Beli sladoled, slikarski tandem

Konec oktobra sta vzela v roke vsak svojo 30-metrsko rolo papirja, jo odnesla domov, eden v Postojno, drugi v Ljubljano, in naslednjih trideset dni risala po njej. Čisto vsak dan točno po tri ure. Ničesar, kar sta v tem času ustvarila, nista smela izbrisati. Prav tako se nista smela ozirati nazaj, saj sta sveže motive sproti zvijala v drugo, vzporedno rolo.

Ko sta se čez mesec dni spet srečala v Centru in Galeriji P74 v ljubljanski Šiški, se jima niti sanjalo ni, kaj se skriva med plahtami papirja: kakšne podobe so se jima podile po mislih, na koliko metrov beline sta jih prelila in predvsem, ali bosta vse te risbe sploh lahko povezala v smiselno celoto.

A kot že tolikokrat prej, se je tudi takrat pokazalo, da sta tudi, ko sta fizično ločena, v svojem ustvarjalnem izrazu presenetljivo povezana in usklajena. Ne le, da sta se roli s stotinami dovršenih in čačkastih, zabavnih in eksperimentalnih detajlov zlili v celoto, nekakšen simbol življenja, polnega neizbrisljivih zgodb, ob vsem tem sta imeli tudi skoraj enak obseg risb. Ena 21 metrov, druga le 30 centimetrov več.

Nedavna samostojna razstava, na kateri sta predstavila svoj risarski projekt Don’t Look Back, jima je pripadla kot predlanskima dobitnikoma nagrade skupine OHO, naše najpomembnejše nagrade, namenjene mladim vizualnim umetnikom. Tisti, ki so se udeležili takratne razglasitve, se še živo spomnijo, da sta se, pravzaprav še preden je žirija sploh predstavila svojega izbranca, kar sama razglasila za zmagovalca. Dala sta si pač duška, se prepustila tekmovalnemu duhu, ki je v svetu umetnosti praviloma nekaj nespodobnega, s seboj prinesla zmagovalne stopničke, se povzpela na najvišje mesto in tam tudi ostala. Cel večer. Ampak hej, na koncu je šla nagrada res v njune roke.

Tudi Beli sladoled, kot sta se poimenovala, da ne bi bila »le« Leon Zuodar in Miha Perne, je nastal kot plod njunega hecanja in iskanja humornih interpretacij sveta. Seveda sta oba risala že od malih nog. Leon je mami že kot mulc povedal, da bo slikar, a pozneje na to malce pozabil. Miha pa je bil prepričan, da vsi radi rišejo, in šele pozneje, konec srednje šole, je dojel, da izstopa. Spoznala sta se na študiju slikarstva, se takoj ujela in že med študijem tudi kakšno ušpičila. Pozneje sta kot risarja sodelovala pri animiranem projektu Grege Mastnaka Bizgeci in drug drugemu sta začela na mizi puščati duhovite, bizarne in včasih tudi že prav sick risbice. Po letu dni se jih je nabralo za tako obsežen kup, da jima ni preostalo drugega, kot da najboljše izdata v knjigi Antišalce, ki še vedno slovi kot kultna. Svoje prvo formalno sodelovanje sta želela takrat zaokrožiti z imenom Beda od sladoleda, a kolega ju ni dobro slišal in njegov kiks jima je bil še bolj všeč.

Njun slikarski slog, ki izhaja iz grobe, prvinske, uživaške in posledično iskrene risbe ter se spogleduje s street artom, grafitarstvom, stripi in kolaži, pa tudi s sodobnim in malo manj sodobnim slikarstvom, jima je hitro odprl vrata galerij, pripeljal ju je tudi na ljubljanski mednarodni grafični bienale. A hkrati so ju v zadnjih sedmih letih pogosto tlačili v alternativne razstavne prostore, denimo v stranišča ali na stopnišča, kot da bi njuna dela najbolj sodila tja, na obrobje, in to le zato, ker vedno znova prizemljujeta visoko umetnost in jo približujeta tistim, ki na obisk galerije, zaradi predsodkov ali nepoznavanja, morda ne bi niti pomislili.

A ne le, da občinstvo vabita nazaj v galerije, spodbujati skušata tudi ustvarjalnost mlajših generacij in morda bo prav njuna založba Beli sladoled Books & Zines, specializirana za knjige in fanzine s tisto bolj žmohtno risbo, ki le redko dobi prostor v publikacijah in na razstavah, komu od njih, za začetek sta to Jaka Vatovec in Erik Mavrič, omogočila lažji preboj. Sama se še kako zavedata, kako težko se je prebiti, kaj šele preživeti zgolj s prodajo svojih del, a prepričana sta, da so ustvarjalci, ki si kljub temu zaslužijo vsaj priložnost. In ni jih malo, ki ju že zgolj zaradi tega zelo cenijo.