Kako nastane pravljica?
Bezgova pravljica odpira pot v svet neskončne čarobnosti, ob tem pa spodbuja k razmišljanju o minljivosti in premagovanju strahu
Predstava je sestavljena iz dveh delov, gledališkega pripovednega in lutkovnega, ki postreže z magijo.
© Urška Boljkovac
Če zmešamo Slovenijo, Rusijo in Dansko, dodamo pripoved, pravljičnost in skodelico čaja, dobimo Bezgovo pravljico. Zgodba o tem, kako nastane pravljica, je priredba Bezgove mamke danskega avtorja Hansa Christiana Andersena. Ob scenografiji in lutkah po zasnovi ruske ustvarjalke Anne Victorove jo je v Lutkovnem gledališču Ljubljana režirala mlada slovenska režiserka Yulia Roschina, ki je sicer svoje otroštvo preživela v Rusiji, od mladosti pa živi v Sloveniji.
Glavni junak zgodbe je mlad bolehen deček. Njegove dneve zapolnjujejo igrače, ki mu jih je iz bukovega lesa izdelal dedek. Nekega dne se deček prehladi, babica pa mu za hitrejše okrevanje skuha bezgov čaj. Da bi čas minil hitreje, si otrok zaželi slišati pravljico, ki jih zna dedek mojstrsko pripovedovati. Ta vnuka najprej pouči: bezeg, ki raste na vrtu, odganja zlo. Bezgov čaj ozdravi vse bolezni, za kar poskrbi bezgova vila – driada, ki živi v bezgovem drevesu in hrani vse spomine tega sveta. Dedek in babica se začneta ob tem spominjati svoje mladosti, in medtem ko ju prevzema nostalgija po preteklosti, se otroku pripoved ne zdi nič pravljična, saj v njej ni nič čudežnega. Takšna postane v nadaljevanju, ko zaspi ob skodelici bezgovega čaja in vstopi v nov svet: iz čajnika zraste bezgovo drevo, prileti vila driada in dečka popelje na pestro potovanje.
Predstava je sestavljena iz gledališkega pripovednega dela, v katerem babica (Sonja Kononenko) in dedek (Iztok Valič) dečku (Maja Kunšič) pripovedujeta zgodbo svojega življenja. Ko deček zaspi, se situacija iz realnega, pripovedovalnega dela prevesi v lutkovnega, magičnega. Dogodivščine ročnih lutk dečka in driade popestrijo še elementi senčnega gledališča, dokler se sanje ne prevesijo nazaj v resničnost, ko se deček, zaradi ravnokar doživetega bolj zdrav, prebudi z žarom v očeh.
Sanjsko potovanje je zdravilo za dečkovo dušo, meni dramaturginja Eva Kraševec, bezgov čaj s svojimi zdravilnimi učinkovinami pa prežene njegov prehlad. Potovanje med resničnostjo in sanjami vodi in usmerja sanjska logika, v kateri se vzpostavljajo nenavadne povezave, popačenja realnih dogodkov, zamenjave detajlov in osrednjih motivov.
Pravljica v sanjskem delu prikazuje otroško domišljijo, del katere je tudi strah. Eno sporočil celotne zgodbe je, kako se z njim spopasti. »Deček mora odpreti svoje srce, ozavestiti minljivost in ugotoviti, da je ta del življenja. Zaradi strahu se v življenju velikokrat ne prepustimo toku dogajanja, kot da bi se bali, da bomo kaj izgubili ali da bo šlo kaj narobe. V pripovedi driada varuje dečka, mu pomaga do tega, da skoči v življenje, in ga pomiri pred novimi podvigi,« pravi mlada režiserka Yulia Roschina, ki je kot asistentka režije v Lutkovnem gledališču sodelovala pri predstavi Romeo in Julija, Bezgova pravljica pa je njena druga samostojna lutkovna uprizoritev. Čeprav je pravljica namenjena otrokom, starejšim od štirih let, Roschina poudarja, da bo v resnici dala misliti tudi starejšim: »Odpira globoka vprašanja – kje sta mama in oče? Zakaj je deček bolan? Je predstava, o kateri se je treba pogovarjati. Poleg strahu in žalosti bolnega dečka dajejo na drugi ravni misliti starost, nostalgija ter spominjanje dedka in babice.«
Kljub zapleteni in resni tematiki je uprizoritev igriva tako za otroke kot za odrasle. Mlajše lahko spodbudi k temu, da gredo spat, saj se v sanjah dogajajo največje dogodivščine. Starše pa opominja, da lahko vsak trenutek pomeni zgodbo, in če pri roki ni knjige pravljic, je treba le vklopiti svojo domišljijo ter ustvariti novo. Ali kot na začetku predstave pove dedek: »Prave pravljice pridejo kar same od sebe.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.