David Krančan, stripar in ilustrator

Par, izrisan s črno silhueto. On v suknjiču, ona v krilu in s figo. In šest sličic, ki zgolj s telesnimi gibi ponazarjajo šest usodnih trenutkov njunega razmerja.

Najprej sta v sedmih nebesih. Bela praznina med njunimi telesi izriše srce. Potem se zbližata, poljubita. Prostor, ki ju ločuje, se spremeni v ogenj. Ta razplamti naslednjo, še bolj strastno sličico. A ogenj se že takrat spreminja v peščeno uro, katere zgornji prekat se vse bolj prazni. Čas se izteka. Sledi prepir, med katerim se peščena ura spremeni v strelo. In medtem ko davita drug drugega, v smrt. In nazadnje v solzo.

Tako, tiho in tragično, se konča njegov kratki, a likovno dovršeni in pomensko bogati strip Še ena ljubezenska, ki smo ga doslej uokvirjenega lahko občudovali le na stenah Pop-up Doma, lanske enomesečne pop-up trgovinice mladih domačih umetnikov in oblikovalcev, in v njegovi diplomski nalogi, kjer je postregel še s kopico drugih avtorskih del, v katerih je eksperimentiral s stripovsko formo in iskal nove, drugačne izrazne poti za to zvrst umetnosti.

Serijo raziskovalnih kratkih stripov, pospremljenimi z analitičnimi besedili, je zakuhal že pred časom, a šele zdaj jih je sklenil predstaviti širši javnosti. Tudi zato, ker želi najprej vedno dobiti kritično distanco do svojega dela. In je zelo samokritičen. Tako ne preseneča, da je razstava Raz dva strip v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer trenutno med drugim na ogled ponuja tudi izviren pristop k snovanju spletnih stripov, njegova prva samostojna predstavitev po več kot desetletju.

Takrat, pred dobrim desetletjem, je bil še srednješolec in prostor za samostojno razstavo mu je v koprskem MKC-ju ponudil Marko Brecelj. A kljub rosnim letom tudi takrat ni bil ravno novinec. Stripe je začel ustvarjati že kot fantič, s prijatelji je redno visel tudi v tedanji striparnici pri Kazini, si izboril tudi prvi resen džob (Mikiju Šarcu je ilustriral naslovnice kaset s klasičnimi pravljicami), proti koncu srednje šole pa skupaj s somišljeniki izdajal stripovsko revijo Silhueta.

Kot mulc se je boril tudi za nagrade v stripovski oddaji Stripofilija na Radiu Študent. In tam je še kot osnovnošolec prek telefona spoznal Katerino Mirović, šefico Stripburgerja, naše edine revije, specializirane za avtorski strip. Povabila ga je na obisk, a opogumil se je šele čez kakšno leto. In da ne bi sedel križem rok, je pometal tla uredništva. Danes je Stripburgerjev glavni urednik.

Položaj mu daje dober vpogled v našo stripovsko sceno, kjer opaža kup dobrih risarjev, a tudi manko dobrih scenaristov. Veliko večja težava je, da stripu poleg Stripburgerja prostor kontinuirano namenja le še Mladina, zato pozdravlja vsako pobudo, ki prebuja in širi skupnost stripoljubcev, tudi najnovejšo, Stripolis. Pri Stripburgerju medtem stavijo zlasti na vzgojo najmlajših. Redno pripravljajo delavnice zanje in njihove ideje ga vedno znova osupnejo.

Ne le zaradi dela z otroki, njegovi kolegi ga tudi sicer vidijo kot združevalca. Morda že zato, ker je oblikoval stripovske albume mnogih drugih ustvarjalcev, tudi denimo drugo, dopolnjeno izdajo legendarnega Rdečega alarma svojega idola Tomaža Lavriča. In ta pravi, da se je odrezal vrhunsko. Skupaj z Žigo Aljažem pa sta pred leti povezala kar celotno generacijo mladih vizualcev, ki sta jih povabila k jam-sessionovsko zastavljenemu projektu Drevo, iz katerega sta se pozneje razbohotila še projekta 4 in 4+.

Že takratna dela so pričala o njegovem prepoznavnem risarskem slogu, ki se igra s sencami in ki v še tako kompleksnih formah ne glede na to, ali so abstraktne ali realistične, išče minimalizem. Pozneje je z njim v še bolj izpiljeni različici postregel v knjigi Na prvem tiru, kjer je svoj vizualni jezik združil s haikuji Andraža Poliča. Zadnje čase pa ga lahko spremljamo tudi v ilustracijah za Dnevnikov Objektiv. Te v nasprotju z večino striparskih projektov terjajo takojšnjo reakcijo, a prav zato so mu v velik izziv. In seveda tudi zato, ker lahko obravnavano tematiko začini s svojim komentarjem, no, pa tudi s kakšno skrivno, a duhovito piko na i.