Raja Shehadeh [Radža Šehade]: Na svoji zemlji

Palestinski sprehodi: zapiski o pokrajini, ki izginja

Sveta dežela je tisti kraj na svetu, kjer postaneš ciničen do vseh religij, pravi nekje pripovedovalec, pravnik, borec proti izraelski kolonizaciji in palestinskemu militarizmu, zaljubljenec v pokrajino, ki jo počasi obkrožajo in jo z vrha hribov motrijo vse razkošnejše judovske naselbine, postavljene tako, da bi preprečile organski stik in vsakršno komunikacijo med tistimi spodaj, staroselci. Enimi od staroselcev, saj jih je veliko, v valovih, in na ozemlju, ki je kot musaka, razplasteno, vsak koplje samo po tisti plasti, ki potrjuje njegovo ekskluzivno pravico do domicila in domovinsko pravico.

O tem piše tudi Maalouf v Izvorih, samo s sosednjega, libanonskega kuclja. Shedadeh opiše svojih sedem sprehodov – za pisanje knjige pravi, da je bil osmi – po palestinskih hribih, enkrat gre v Kumran in ob Mrtvo morje, drugič h kateremu od samostanov z začetka krščanstva ali k enemu od vadijev, hudourniških in tako v toplejših mesecih suhih dolin.

Enkrat gre na posest svojih sorodnikov in tam najde ostaline prestola in nekakšno zidanico, stavbo, kakršno so zgradili večinoma za delo v oljčniku in vinogradu, njegov stric pa je v njej čisto zares živel; in nekaj zaljubljenosti v trdi in kamniti svet, ki potem preseneti s kakšnimi ciklamami, žajbljem in podobnim, je nedvomno podedoval. Sicer je vse skupaj ena sama jeremijada; brezskrupulozni judovski naseljenci, ki svoj prav dokazujejo s svetopisemskimi citati, izganjajo Palestince, ti se malo urijo in delajo intifade, ki so potem spet izgovor za zaostrovanje, oboji sklepajo sporazume zaradi žuganja mednarodne javnosti, vse pa s figo v žepu. In potem je v Sprehodih cel kup srečanj s Palestinci ali fatahovci ali pobi, ki se učijo streljati kar tako, ki niso prijetna, sovraštvo globoko zažrto in ga je nemogoče spraviti ven. Tudi nima kdo. Niti zakaj.

Shehadeh je skeptičen do obojih; do žabjeustega Arafata in njegove žige žage, še bolj do pomanjkanja pravnih sredstev, ki naj bi preprečila plenjenje zemlje in dežele nasploh. Nobeden ne verjame v pravo, kot ne vidijo krajine, ampak samo točke preboja in širitve. On je občutljiv do obojega; do narave in tradicionalnih načinov bivanja, pa tudi do urbanističnih in arhitekturnih katastrof, ki jih poselitev in siromašenje dolinskih Palestincev prinašata; bližnjevzhodna ekologija je očitno še v povojih. Sprehodi so geomorfološki potopis, obenem vodnik po krajih, po katerih se danes, razmejenih, ne da več prosto sprehajati, preveč je nadzornih točk in vojaškega sranja, našponanih mulotov z avtomati in muslimanskim vitrihom za vsako potrebo, in hkrati zgoščen povzetek tridesetletne zgodovine območja.