Jack Kerouac: Klateži dharme

Ko je (se) Vzhod muza

Mislim, da je bil Andrej Ule kanal prizemljene izjave, da ko bomo imeli pri nas recimo pet licenciranih uvoženih menihov, lahko začnemo govoriti o resnih začetkih budizma. Kljub Aškerčevi pesemski apologiji Budu v gaju, kljub priseljenim rinpočejem in občasnim obiskom lam in podobnikov.

Bitniki pa ne, oni so v petdesetih čisto not padli, čisto (in) naivno, in Kerouac – tega je prej navdušil tipček, ki je vse delal z dvojno hitrostjo, naspidiran na način, da se izide, in je model za roman Na cesti – zdaj obdela ’kalifornijsko šolo’ zena, ki jo sestavljajo Snyder in Ginsberg in bejbe, ki jih ne poznam razen po imenih, usodah, še manj poezijo. Vendar je ideja teh predhodnikov hipijev jasna; zakaj bi garal kot žival, da bi vzdrževal svoj družbeni status etc., če lahko živiš kot car in klatež in zvezdnato nebo nad tabo. Hodijo v gore in kričijo satorije, kot bi jih zamenjali s haikuji, zraven tulijo ritmizirani nonsens in logorejo. Jejo s paličicami in berejo pismenke, omenjajo ven in ven slabo prebavljena božanstva, se obmetavajo z bodhisatvami in so vzvišeni nad Kitajci v San Franciscu, ker so budisti kar tako, oni pa samooklicani zenovci in se jim zdi, da je to takšna bolj intelektualna varianta. Precej zabaven kulturni trk, ki se mu ves čas pozna, da je Kerouac hitreje in bolje tipkal kot mislil, poznamo take.

Kerouac je seveda do konca ekstatičen, pri čemer mu – enako kot Ryderju, drugouvrščenemu v romanu – poleg portovca pomagajo tudi dolgi obala–obala in obala–hribi štopi, klateške vožnje s tovornimi vlaki in raziskovanje naravnih parkov, kalifornijskih hribov, scanje po prodnikih, divji privat bralni večeri. Na teh in sploh veliko žlobudrajo, spontanost in prepričanje, da je vse, kar primezi iz bitnikovih ust, že poezija, če le biva pesniško, dobiva v romanu skoraj komično dimenzijo. Hočem reči, takšno komedijo bi danes lahko napisal akademski filister z dovolj humorja, ki bi se hotel posmehovati neposrednosti in bi nemarno karikiral. Kljub temu, ali pa ravno zato, so mi Klateži bolj všeč od Ceste: hitre menjave dogajalnih krajev in atmosfer, poskusi rekonstrukcije jezične iskrivosti v nalitih stanjih, evforični opisi kurjenja ognja, peke zrezkov, mešanja mleka v prahu z vodo, pitja studenčnice ali spanja v spalki. Vse običajno je zanje novo in popisano zabavno in odštekano, tudi zaradi primarne naivnosti, ki je našemu nostalgičnemu času manjka. In profetsko; ideja o milijonih mladih, ki bi se morali z rukzaki podati na pot in se vrniti v naravo, je medtem ne samo resničnost, še bolj donosna panoga za mnoge regije v razvoju, enako kot so tam guruji postali tržna niša.