Negovati prijateljstvo

»Vse naokoli je videti le še svojino in ozko misleče ege,« v plesni predstavi Prijateljici za vedno razmišlja avtorica Uršula Teržan, plesalka, koreografinja in profesorica, ki že več kot dvajset let predava umetnost giba na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je leta 2006 v okviru Univerze v Ljubljani prejela tudi priznanje za pomembna umetniška dela. Že peto leto o gibu predava tudi študentom opernega petja na ljubljanski Akademiji za glasbo.

Morda je njeno pedagoško delo eden od razlogov, da se v zadnjih letih redkeje loteva avtorskih predstav, ključni razlog pa je ta, pravi, da že vsaj desetletje dela predstave brez finančne podpore. »Edino podporo imam pri gledališčih, ki dajejo na voljo svoj prostor in tehniko,« pojasni Uršula, zavedajoč se, da je tudi to zelo veliko. Vendar ustvarjalci ob tem ne morejo pokriti ne honorarjev ne sredstev za materiale. In to je škoda.

Prijateljici za vedno je predstava, ki raziskuje plasti sodobnega življenja in nas samih ter se sprašuje, zakaj je egoizem danes moderen ter ali dvojina v našem jeziku in družbi sploh še obstaja. Aktualno vprašanje, vsaj v luči večnega pomanjkanja časa ter posameznikovega zatekanja v tehnologijo in potrošništvo, ki nas oddaljujeta drug od drugega. Morda se odgovor, kako preseči to situacijo, skriva v umetnosti, ki se je začela iz preprostega rituala, ki je povezoval skupnost, razmišlja Uršula.

Zasnovala je koreografijo predstave, v njej pa nastopa tudi kot ena od dveh plesalk. Na odru se gibalno znova zbližujeta in oddaljujeta s soplesalko Tanjo Skok, s katero sta sodelovali že pri njenih prvih štirih plesnih kreacijah – 100 %, 200 %, Vesolje 2002 in Doma, se mi zdi. Dolgoletnima prijateljicama je skupen tudi plesni pedigre, saj sta obe študirali na plesni akademiji London Contemporary Dance School, kjer so ju učili zdaj že klasičnih plesnih tehnik »cunningham« in »graham«, ki sta še zdaj osnovi njunega giba.

Tudi Tanja Skok je že vrsto let aktivno vključena v slovensko plesno sceno in je sodelovala v številnih produkcijah, tudi v tujini, kjer je nazadnje plesala v operi J. C. Bacha Amadis de Gaule v koprodukciji Opere Comique iz Pariza in Centra du Musique du Versailles, z violinistko Sabine Stoffer iz Švice pa je ustvarila kreacijo na Partito št. 2 v d-molu J. S. Bacha. Tudi ona je plesna pedagoginja, dolga leta je vodila Plesni studio Intakt, redno poučevala na umetniški gimnaziji za sodobni ples, zdaj pa že nekaj let vodi delovni proces skupine En Knap Group.

Kljub številnim skupnim lastnostim gre za izrazito samosvoji plesalki ter karakterno različni osebi, ki jima je tokrat uspelo postaviti gibalno predstavo, v kateri se izmenjuje vertikalno in horizontalno gibanje s celim telesom ter v kateri se prepletajo elementi naravnega gibanja, klasičnega baleta in akrobatike. Vse se dogaja na treh ravneh, v zraku, na tleh in v podzemlju, kar omogoča tudi okrogel premični oder.

Predstava je zastavljena zelo profesionalno, njena večplastnost pa se kaže v različnih prvinah, ki dopolnjujejo gib. Celoto sooblikujejo denimo nekoliko psihedelični, geometrični črno-beli opartovski kostumi, ki so delo One Fiction Factory. Toplino zbliževanja in hlad oddaljevanja je čutiti tudi v glasbeni opremi, za katero je poskrbel dolgoletni sodelavec Teržanove, skladatelj in instrumentalist Mario Marolt, sicer pihalni strokovnjak, ki se ga morda spomnite iz zasedb, kot sta bili Marcus 5, Miladojka Youneed, Rotor ali pa iz elektronske zasedbe Ago Tela. V veliko pomoč pa je bila tudi ostala ekipa, vključno z Igorjem Sviderskim, njunim svetovalcem za gib, dramaturginjo Aleno Medić in scenografinjo Sanjo Vatić, ki je ob Danilu Pečarju poskrbela tudi za oblikovanje luči. Da se predstava giblje med svetom teme in svetlobe, jina in janga, če hočete, potrjujeta tudi glas razuma, ki je pripadel igralki Poloni Juh, in glas prijateljstva mladega pevca Klemna Adamljeta.

Plesna predstava Prijateljici za vedno je nastajala dobra dva meseca, posvetili so jo Kseniji Hribar, pokojni legendi slovenskega plesa, ob spominu na katero še danes marsikomu privrejo solze na lica. Bila je njuna mentorica pri prvi predstavi, ki sta jo Uršula in Tanja snovali skupaj. In po naključju sta tokrat vadili prav v dvorani, poimenovani Ksenija, mali vadbeni dvorani v drugi kleti našega največjega hrama kulture.

Zaradi domnevno prevelikih stroškov klimatskih naprav, brez katerih po notranjem pravilniku Cankarjevega doma ne moreš delati, sta predstavo razvijali v težavnih razmerah, dokler ju niso, ko sta jo dokončali, spustili v okroglo Štihovo dvorano. Iz nje plesalki zdaj opominjata: »Zaupajte rožnati, negujte vaše prijateljstvo.«

Plesna predstava:

Prijateljici za vedno

Kdo: Uršula Teržan

Kje: Cankarjev dom, Ljubljana

Kdaj: 28. in 29. marca 2013 ob 20. uri