PEN: Boris A. Novak vs. Janez Janša

Objavljamo korespondenco med Borisom A. Novakom in Janezom Janšo ter izjavo Vlada Žabota

Upravni odbor Slovenskega centra PEN je 27. marca nekdanjega premiera in predsednika SDS Janeza Janšo obvestil, da po odločitvi upravnega odbora ne more biti član Slovenskega centra PEN. Pudarili so, da se niso odločali na podlagi Janševih političnih stališč, ampak na podlagi ocene, da mnoga zapisana Janševa stališča, njegove izjave o slovenskih pisateljih in pesnikih, ki so člani Slovenskega centra PEN, njegove izjave in zapisi v zvezi s slovenskimi mediji, zapisi v glasilu SDS in drugih medijih, ki so tej stranki blizu, primeri njegovega nespoštovanja človekovih pravic in njegovega odnosa do izbrisanih ter njegove izjave o udeležencih uličnih protestov v zadnjih mesecih razkrivajo, da ne spoštuje zaveze, da bodo člani PEN nasprotovali zatiranju svobode izražanja v deželi in skupnosti, kateri pripadajo.

Janša se je na izključitev odzval z izjavo, da je celo vojaško sodišče leta 1988 v sodbi napisalo, za katero konkretno dejanje in izjavo gre, v sklepu upravnega odbora pa ni enega samega stavka, ki naj bi bil neprimeren in v nasprotju s pravili PEN. Upravni odbor je prosil za citate izjav, ki naj bi bile v nasprotju s pravili PEN.

To je poudaril tudi v pismu na članek, ki ga je objavila spletna stran Siol.net. Na ta članek je odgovoril s pismom, ki smo ga pridobili, kolegom v PEN:

Janez Janša: Berem ravnokar na SIOL izjavo Borisa A. Novaka, ki pravi:

"Kot primere je navedel javno in obilno dokumentirano propagando zoper izbrisane in Rome ter Janševe javne grožnje intelektualcem, ki so uveljavljali svobodo izražanja mnenja, kar je temeljna vrednota Mednarodnega PEN. Poleg tega si je Janša "v zadnjem času dovolil, da je vodstvo Slovenskega PEN označil z izrazoma 'udbovci' in 'oznovci' in s tem potrdil, da stoji za kampanjo Reporterja in Demokracije v zvezi z napadi na pisatelje v zadnjem letu dni," je dejal A. Novak.

Zanima me, zakaj ob taki obilici dokumentacije, ki jo navaja Novak, upravni odbor PENa doslej ni bil sposoben napisati sklepa o izključitvi, v kateri bi navedel en sam moj citat, ki je v nasprotju s pravili PENa ali ki je neresničen.

 V primeru izbrisanih sem se dosledno zavzemal za ločitev upravičenih od neupravičenih primerov oziroma za individualno obravnavo, kar je pogoj za pravično presojo. Ni mogoče pristati na tezo, da je bil nek oficir JLA (ime splošno znano), ki je streljal na nas, z gnusom javno zavrnil državljanstvo in prestop v TO, ki je nato odšel iz Slovenije pobijat v Bosno, neupravičeno izbrisan iz slovenskih evidenc. Takšno stališče nima nobene zveze s kršenjem pravil PENa.

Glede Romov je vlada, ki sem jo vodil, sprejela zakon o njihovih posebnih pravicah, ki ga je ustava terjala od leta 1991, pa ga LDS ni bila sposobna pripraviti, čeprav je imela na ustih polno besed o pravicah manjšin. Rešili smo dogovorno tudi problem v Ambrusu. Oboje je posebni predstavnik Sveta Evrope označil za zgleden primer urejanja romske problematike, Slovenija pa zaradi ukrepov moje vlade danes velja za državo, kjer je romsko vprašanje urejeno bolje kot v večini drugih članic EU.

Javne grožnje poslušam sam že leta in to z vseh mogočih naslovov. Napoved tožbe zoper nekoga, ki me označi za kriminalca, pa najbrž ni javna grožnja, temveč uporaba civilizacijskih instrumentov pravne države, na katero se nekateri tako radi sklicujejo. To pravico mi daje ustava. Sodelavce Udbe in Ozne, med njimi sekretarja slovenskega krvnika I.M.Mačka v vodstvih PENa in DSP pozna cela Slovenija pa tudi zamejstvo in Slovenci po svetu, ki so bili njihove žrtve. Nedavno odprti arhivi Udbe, ki so javno dostopni v Arhivu Slovenije, bi si zaslužili kak obisk tudi s strani Borisa A. Novaka.

Na to je član Slovenskega in podpredsednik Mednarodnega PEN odgovoril z javnim pismom:

Boris A. Novak: Javno pismo g. Janezu Janši

Spoštovani gospod Janša,

zahvaljujem se Vam, da ste končno odgovorili na moja večkrat zastavljena vprašanja, obenem pa ugotavljam, da so Vaši odgovori pomanjkljivi in zavajajoči.

Kot je ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, je šlo pri izbrisu 25.671 oseb iz registra stalnih prebivalcev Slovenije februarja 1992 za množično kršenje človekovih pravic. Bili ste član vlade, ki je zagrešila to diskriminacijo, l. 2004 pa ste bili eden izmed pobudnikov sramotnega referenduma o izbrisanih, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Vaše zoženje številnih osebnih in družinskih tragedij na primer zgolj enega oficirja JLA je sprenevedanje in manipulacija. Niste navedli imena tega oficirja. Če gre za generala Aksentijevića, ki ste ga v tej zvezi svojčas pogosto imenovali, je že Matevž Krivic ugotovil, da gre za kar trojno debelo izmišljotino – če bi šlo za resničen primer (česar pa ni mogoče preveriti, dokler ne navedete imena), bi bil to pač enkraten, povsem izjemen primer nasproti drugim 25.670 izbrisanim. Zelo dobro veste, da je bil sodni postopek zoper generala Aksentijevića po njegovi vrnitvi v Slovenijo ustavljen – domnevam, da zaradi pomanjkanja dokazov. Sam v zvezi z Vami, gospod Janša, nikoli ne omenjam pravnih zadev, ki so bodisi zastarale ali pa niso pravnomočne. Tako kot za Vas mora tudi za generala Aksentijevića (če gre zanj) veljati domneva nedolžnosti, ki je eden izmed temeljev demokratičnega prava.

V zvezi z Romi navajate pozitivno oceno Evropskega sveta, povsem pa zamolčite svojo negativno vlogo pri podpihovanju rasističnega sovraštva do te skupine.

V svojem odgovoru niste komentirali grožnje, ki ste jo s pozicije državne in politične moči (predsednika vlade RS) naslovili na Igorja Koršiča, da mora izdati imena avtorjev informacije za tujino o stanju v slovenski družbi, ki da jih boste dali sodno preganjati; če jih Koršič ne bo izdal, ste zagrozili, da boste sodno preganjali njega kot domnevnega avtorja. Posebej opozarjam, da ste to grožnjo po elektronski pošti poslali celotnemu članstvu Slovenskega PEN-a, kar pomeni, da ste grozili svojim penovskim kolegom in kolegicam.

Pri vseh teh zadevah torej ne gre za politična vprašanja, kot to trdijo kolegi in kolegice, ki so Vam v podporo izstopili iz PEN-a, ampak za kršenje Listine in pravil Mednarodnega in Slovenskega PEN-a.

V reakciji na medijsko informacijo o predlogu častnega razsodišča Slovenskega PEN-a glede svoje izključitve ste med drugim zapisali: »V PEN me je leta 1988 kot političnega disidenta povabil slovenski pisatelj Drago Jančar. Takrat je bil PEN zbirališče uglednih in pogumnih literatov, ki se je boril za človekove pravice in svobodo izražanja. Danes se je v vodstvo te organizacije nateplo vse mogoče, glavno besedo pa imajo sodelavci Udbe in Ozne.« (Demokracija, 28. 2. 2013, str. 23)

Gospod Janša, pa imenujva vse člane tega vodstva, ki ga s tako lahkoto obtožujete težkih reči: predsednik Slovenskega PEN-a je Marjan Strojan, podpredsednik Tone Peršak, sekretarka pa Ifigenija Simonović; upravni odbor sestavljajo Ivo Frbežar, Edvard Kovač, Janko Prunk, Barbara Simoniti, Jani Virk in Peter Vodopivec; nadzorni odbor – Marko Kravos, Miha Pintarič in Veno Taufer, častno razsodišče pa – kot že veste – France Bučar, Manca Košir in Neža Maurer. Kot podpredsednik Mednarodnega PEN-a sem vabljen na sestanke upravnega odbora, torej me lahko mirno prištejete k vodstvu Slovenskega PEN-a, čeprav nimam glasovalne pravice.

Kdo med vsemi nami je bil udbovec? Preden odgovorite, bi Vam svetoval, da se posvetujete z odvetnikom.

Gospod Janša, z zgornjimi besedami ste potrdili, da se strinjate ali morda celo stojite za dolgotrajnimi in skrajno podlimi klevetami rumenega tiska (predvsem profesorja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Boštjana M. Turka v Reporterju), da smo slovenski pisatelji, intelektualci in umetniki – udbovci. V tej zvezi so bila med drugim javnemu sramotenju izpostavljena naslednja imena: Veno Taufer, Boris A. Novak, Marjan Strojan, Matjaž Kmecl, Dušan Jovanović in – neverjetno – celo veliki igralki Štefka Drolc in Milena Zupančič ter dobri in modri frančiškanski pater Edvard Kovač.

Glede na to, da se hvalite s poznavanjem arhivov Udbe, Vas pozivam, da potrdite oziroma zanikate te hude obtožbe. Če jih ne boste potrdili, potem zahtevam od Vas, da enkrat za vselej prenehate s tovrstnimi insinuacijami in podtikanji.

Mimogrede: daljnega leta 1988 Vas je aretiral g. Drago Isajlović, sotrudnik Službe državne varnosti (po domače Udbe), ki je šest mesecev pred tem zasliševal tudi publicista Viktorja Blažiča in mene – Blažiča kot avtorja glose Yugoslavia's Security Dilemmas ali Država na dražbi, mene pa kot vršilca dolžnosti glavnega in odgovornega urednika Nove revije, ki je v dvojni številki 61-61 (maj-junij 1987) objavila to gloso. Besedilo je obravnavalo politične ambicije Jugoslovanske armade in je sprožilo vrsto groženj armadnega vrha in zloveščih zahtev po kazenski odgovornosti. Kot kažejo mnoga znamenja, je šlo za predigro »sojenju četverici«.

No, pa le imava nekaj skupnega, poleg članstva v PEN-u.

Ker ste po pojasnilu predsednika Slovenskega PEN-a Marjana Strojana do končne odločitve občnega zbora še zmeraj član PEN-a, Vas poleg občečloveških in državljanskih zakonov do nadaljnjega zavezuje tudi Listina Mednarodnega PEN-a. Zato v najkrajšem času pričakujem Vaše odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja.

Boris A. Novak je napisal tudi izjavo kot podpredsednik Mednarodnega PEN:

Izjava podpredsednika Mednarodnega PEN

G. Janeza Janšo bi morali izključiti iz Slovenskega in Mednarodnega PEN-a že pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem to predlagal kot tedanji predsednik Slovenskega PEN-a. Razlog so bile nenavadno široke in represivne kompetence, ki jih je g. Janša kot minister za obrambo RS podelil vojaški policiji in sodstvu nad civilisti. Ker me Upravni odbor Slovenskega PEN-a takrat ni podprl, sem protest v tej zvezi moral objaviti osebno, kot državljan, čemur so sledile javne grožnje ministra Janše in brigadirja Švajncerja.

Tokratno iniciativo za izključitev g. Janše sem podpisal zaradi njegovega večkratnega kršenja Listine Mednarodnega PEN-a. Gre predvsem za grožnje, naslovljene s pozicij državne in politične moči intelektualcem (npr. Igorju Koršiču), ki so uveljavljali temeljno penovsko vrednoto - svobodo izražanja, ter za rasistične izjave in delovanje v zvezi z izbrisanimi in Romi, kar je nezdružljivo z duhom PEN-a.

Sprašujem se, čemu g. Janša sploh vztraja pri članstvu v Slovenskem PEN-u, če je pa javno izjavil, da se je "v vodstvo te organizacije nateplo vse mogoče, glavno besedo pa imajo sodelavci Udbe in Ozne" (Demokracija, 28. 2. 2013, str. 23).

Obenem obžalujem izstope kolegov in kolegic iz Slovenskega PEN-a v tej zvezi, še posebej tistih, s katerimi sem tesno sodeloval v boju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe.

Pozivam vse kolege in kolegice k treznemu in odgovornemu premisleku te nelahke situacije ter k izogibanju vsem žaljivim izrazom v medsebojnem komuniciranju.

 prof. dr. Boris A. Novak, član Slovenskega in podpredsednik Mednarodnega PEN-a

 Na Janševo izključitev se je odzval Vlado Žabot:

Vlado Žabot: Zakaj sem podpisal zahtevo za izključitev janeza Janše iz PEN

(in zakaj bi to storil ponovno)

 Vse moje dileme in odločitve, s katerimi sem se v zvezi s PEN-ovsko organizacijo doslej soočal in katere sem sprejemal, so temeljile na iskrenem odnosu do štirih točk temeljne listine te mednarodne organizacije pesnikov, esejistov in pisateljev. Pri tem, naj takoj pojasnim, nisem nikoli pristajal ne na politični ne na profesionalni pisateljski oportunizem. Na račun penovske organizacije nisem nikoli iskal nobene osebne koristi, na njen račun nisem potoval nikamor v tujino in nobenega mojih prevodov ta organizacija ni nikoli podprla niti finančno niti s kakršnim koli priporočilom. Zavezan sem torej bil plemeniti ideji te ugledne in koristne mednarodne organizacije – in tej ideji ostajam zavezan tudi v naprej.

Če so torej sedaj nekateri moji kolegi iz te organizacije izstopili, je to njihova stvar – in zadeva njihove vesti. Zato tega ne mislim komentirati.

Na tem mestu in v luči sedanjih dogodkov v slovenskem PEN-u pa želim izpostaviti predvsem četrto točko temeljne listine mednarodnega (in seveda tudi slovenskega) PEN-a, ki se glasi:

Člani se zavezujejo, da bodo nasprotovali vsaki obliki zatiranja svobode izražanja v deželi in skupnosti, kateri pripadajo in prav tako povsod po svetu, kjer je to mogoče. PEN se izreka za svobodo tiska in nasprotuje samovoljni cenzuri v mirnem času. Verjame, da je za potrebno napredovanje sveta k više organiziranemu političnemu in gospodarskemu redu nujna svobodna kritika vlad, administracij in ustanov. In ker svoboda vsebuje prostovoljno omejevanje, se člani zavezujejo, da bodo nasprotovali slabostim sodobnega tiska, kakršne so lažnivo poročanje, namerne neresnice in ponarejanje dejstev v politične in osebne namene.

Dejstvo, da je bil Janez Janša v času, ko sem se pridružil sopodpisnikom zahteve o njegovi izključitvi iz PEN-a, predsednik slovenske vlade, seveda ni zanemarljivo. Saj predsednik vlade po ustavi (114. člen) skrbi za enotnost politične usmeritve vlade, kar pomeni, da so njegove poteze povezane s posebno odgovornostjo in so v veliki meri tudi (vsaj) sugestija za ravnanje tako posameznih ministrov kot tudi vlade v celoti. Hkrati pa je treba upoštevati, da je bil Janez Janša tudi kot predsednik vlade zavezan spoštovanju temeljnih demokratičnih svoboščin in temeljni listini PEN-a. In da mu niti predsedniška funkcija niti prisega, da bo ravnal po svoji vesti, nista dajali nikakršnega opravičila za kršenje te temeljne listine, v kateri so zajete osnovne demokratične norme sodobnega civiliziranega sobivanja in mišljenja.

Če torej na tem mestu pustim ob strani ves, nesporno večinski, revolt javnosti, ki je bil v veliki meri posledica politične usmeritve vlade Janeza Janše, pa nikakor ne morem mimo dejstva, da je Janez Janša pod grožnjo s sodnim preganjanjem hotel prisiliti koordinatorja KOKS-a Igorja Koršiča k nizkotnemu ovajanju svojih kolegov, protestnikov, vstajnikov, borcev za svobodo izražanja, ki so v pismu kritizirali vlado. S tem je namreč kot predsednik vlade in kot član PEN-a zagotovo neposredno in nedopustno kršil listino PEN-a. In s to njegovo potezo sem se neposredno čutil ogroženega tudi sam.

Vsekakor je bilo treba na takšno potezo člana PEN-a, predsednika in političnega usmerjevalca delovanja vlade nemudoma in ostro reagirati. Saj je nadaljevanje takšne prakse in morebitno nadaljnje uveljavljanje takšnega usmerjanja delovanja vlade kratko in malo vzbujalo strah. Vsi pač vemo, da si od takšnih potez ob spodbujanju ideoloških razprtij in nestrpnosti, še posebej, če se jih poslužuje nekdo v funkciji predsednika vlade, ni mogoče obetati demokratičnih svoboščin, ki so temeljna zaveza (tudi!) mednarodne organizacije PEN.

To je torej temeljni razlog, zakaj sem se s svojim podpisom pridružil zahtevi za izključitev Janeza Janše iz slovenskega PEN-a. In zakaj sem pričakoval, da organi tega združenja tudi v tem primeru ravnajo v skladu z njegovo temeljno listino.

Vsekakor pa bi kljub protestnim izstopom nekaterih članov svoj podpis pod takšno zahtevo prispeval ponovno. V prvi vrsti iz istega, zgoraj navedenega razloga. Vendar pa tudi zaradi izjave Janeza Janše, da imajo v vodstvu slovenskega PEN-a glavno besedo sodelavci UDBE in OZNE. To namreč hudo diskreditira in stigmatizira slovenski PEN. In ne sme in ne more ostati brez posledic.

Vemo sicer, da se s temi udbovskimi in oznovskimi stigmatizacijami v Sloveniji že dolgo in za mirno sožitje nedopustno manipulira. Vemo tudi, da Janez Janša ob svojem vstopu v komunistično partijo ni nasprotoval niti UDBI niti OZNI, ki sta branili takratni režim in ustavno ureditev… Medtem ko zase lahko mirno povem, da sem se obeh teh »služb« kot tudi komunističnega režima takrat bal ter vse skupaj občutil kot grožnjo temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam (nekateri moji sorodniki so bili po vojni kot »kontrarevolucionarji« pobiti, zaprti, preganjani,  moja mati ni smela opravljati zaključnega izpita na učiteljišču, kot osnovnošolec in gimnazijec pa sem posledice tega še kako občutil tudi sam). Predvsem zato pa se mi v svobodni, demokratični Sloveniji zdi kakršno koli politično manipuliranje s temi »službami«, podtikanje, potvarjanja dejstev in listin docela nesprejemljivo. In tudi zato zahtevam, da tako Janez Janša kot vodstvo PEN-a te zadeve ustrezno in enkrat za vselej razčistijo. Na sodišču!

Takšno zahtevo namreč še posebej v poplavi vseh vrst politikantskih laži, podtikanj in diskreditacij in v nastali situaciji, ki zadeva slovenski PEN, pred nas vse postavlja temeljna listina mednarodnega in slovenskega PEN-a, ki v svoji četrti točki pravi, da svoboda vsebuje prostovoljno omejevanje, kar člane zavezuje k nasprotovanju slabostim svobodnega tiska, kakršne so lažnivo pričanje, namerne neresnice in ponarejanje dejstev v politične ali osebne namene.