Vanja Pirc

 |  Mladina 16  |  Kultura

Človek kamera

Razstava fotografij Uroša Abrama, ki niso nastale s fotoaparatom, temveč z usti in v njih

Ena od fotografij iz serije Body. Made in me (175 x 140 cm, 2011), na kateri so dobro vidne kroglice sline, ki so se oprijele fotografskega papirja.

Ena od fotografij iz serije Body. Made in me (175 x 140 cm, 2011), na kateri so dobro vidne kroglice sline, ki so se oprijele fotografskega papirja.
© Uroš Abram

Prijel je košček fotografskega papirja in si ga položil v usta. V roke je vzel še košček črne plastike, ki ga je prej prebodel z buciko, in si ga namestil med ustnice. Potem je stopil iz temnice.

Postavil se je pred svoje modele, razgaljena ženska in moška telesa, ki so se pred njim pojavila zdaj sama, zdaj postrojena drugo ob drugo, spet tretjič prepletena med seboj, in na njegov znak so vsi, vključno z njim, za nekaj časa obstali kot okameneli. Za minuto. Včasih tri. Včasih tudi pet.

Nepremično čakanje je terjalo precejšnjo mero zbranosti, ki je morala biti še toliko večja, ker je prvemu poskusu vedno sledila še cela vrsta ponovitev. Pri vsakem motivu jih je bilo v povprečju petindvajset. Včasih celo petdeset. In čisto vsakič se mu je v ustih prej ali slej začela nabirati slina, ki bi lahko »zalila« eksperiment in ga s tem uničila. In pogosto ga tudi je.

A Uroš Abram je kljub temu vztrajal. Kadar je poskus vendarle uspel, se je namreč, zaradi snopa svetlobe, ki je skozi luknjico v plastiki pronical v njegova usta, na fotografskem papirju prikazala podoba. Podoba točno tistih aktov, ki so stali pred njim. Zgolj z lastnimi usti in nekaj preprostimi pripomočki je torej ustvaril fotografijo. Dr. Andrej Smrekar je to edinstveno zlitje telesa in tehnologije poimenoval camera oralis.

Abram je to samosvojo fotografsko tehniko začel razvijati pred šestimi leti, ko je kot študent fotografije na ugledni praški umetniški akademiji FAMU razmišljal, kam, za vraga, vodijo vse te popolne, do skrajnosti spolirane fotografije, s katerimi smo bombardirani, in neprestane tehnične izboljšave, kakršnih si sam niti slučajno ni mogel privoščiti. In prav zato, da bi se umaknil od pehanja za popolnimi posnetki in dragimi igračkami ter se uprl potrošniški miselnosti, se je vrnil čisto na začetek. K preprosti škatli s počrnjeno notranjostjo in majhno odprtino, skozi katero padajo žarki svetlobe in v pravih okoliščinah lahko »zakuhajo« fotografijo. K predhodnici sodobnega fotoaparata, h cameri obscuri.

A ni se vrnil le k tej prvi in tudi najcenejši kameri. Da bi res dosledno sledil principu naredi-sam, je naredil še en drzen korak: camero obscuro si je namesto v škatli zgradil kar v sebi. Nikakršnega zagotovila ni bilo, da bo eksperiment uspel, a postopoma so začele v njegovih ustih nastajati prve fotografije in nazadnje je s serijo tovrstnih fotografij, na katerih je ovekovečil umetnike, tudi diplomiral.

To je bil hkrati začetek projekta Made in me, ki ga razvija še danes in s katerim ima še precej načrtov; med drugim pripravlja sodelovanje s slikarji mlajše generacije, želi se lotiti tudi snemanja, ne le fotografiranja z usti. Njegov ključni dosedanji prispevek pa je serija fotografij Body. Made in me, ki jo je premierno predstavil konec leta 2011 v Galeriji Božidar Jakac v domači Kostanjevici, junija lani je gostovala v zagrebških Klovićevih dvorih, te dni pa je dočakala svojo tretjo javno predstavitev v Galeriji Velenje.

Body. Made in me je seveda tista serija, v okviru katere je fotografiral prej omenjena gola telesa in s katero je še dodatno razširil polje svoje kritike potrošništva. S tem, ko je miniaturne originale, ki so nastali v njegovih ustih, povečal na ogromna, več kot metrska platna, je namreč še toliko bolj poudaril, da telesa na njegovih fotografijah niso podobna tistim iz revij in oglasov, temveč so izrazito zrnata, neostra in mnoga tudi zapackana s prosojnimi kroglicami njegove sline, nekatera so deformirana, morda obglavljena, saj končnega motiva nikdar ni mogel prav zares predvideti ... a prav zaradi vseh teh neizogibnih posebnosti so nastale skrivnostne in poetične fotografije, ki med drugim pričajo, kako precenjeno je lahko tisto, kar velja za perfektno, in kako podcenjene so napake.

Čeprav ga v fotografiji zanima vse, od umetniške do dokumentarne fotografije, in je zadnjih nekaj mesecev tudi Mladinin fotoreporter, so prav napake tiste, h katerim ga usodno vleče že od nekdaj. Morda zato, ker je bil tudi sam že v štartu nekakšna motnja v sistemu. Konec osnovne šole je prijatelja, ki se je želel vpisati na fotografski oddelek srednje šole za oblikovanje, pospremil na sprejemne izpite v Ljubljano, in da se ne bi dolgočasil, se jih je lotil tudi sam ... in povsem nepričakovano je bil sprejet. A fotografske šole ni končal, ker se je preveč osredotočal na teme, ki so se učiteljem zdele ničvredne.

Šele pozneje, na akademiji v Pragi, so mu dali proste roke pri razvijanju fotografskega izraza. In ker je bil takrat že prepričan, da so napake tiste, ki nas v množici naredijo edinstvene, verjetno ni naključje, da je nazadnje za svoj izvirni avtorski podpis izbral ravno tehniko, ki je v resnici tudi sama stvar napake. No, ali pa srečnega naključja, odvisno od perspektive.

Fotografska razstava:
Body. Made in me
Kdo: Uroš Abram
Kje: Galerija Velenje, Velenje
Kdaj: do 18. maja 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.