Aljaž Jovanović, igralec

Vlak je drvel s svetlobno hitrostjo. No, danes bi drvel s svetlobno hitrostjo, takrat, v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je avantgardist Stanisław Ignacy Witkiewicz napisal kultno Ponorelo lokomotivo, pa je vlak drvel z za tiste čase vseeno svetlobnimi 130 kilometri na uro. In ravno on je bil, skupaj z Janezom Škofom, tisti, ki ga je, polnega potnikov, po odru divje gnal naprej in naprej, prek vseh meja, naravnost v pogubo.

Ta vloga mu je nedavno prinesla nagrado za umetniške dosežke v minulem letu. A ne le ta, Združenje dramskih umetnikov Slovenije mu je nagrado podelilo za še tri druge vloge, prav tako uprizorjene v ljubljanski Drami, njegovi matični hiši. Prepričal je tudi kot šahovski prvak Bobby Fischer v predstavi Bobby in Boris v režiji Dušana Jovanovića, pravnik Puba Fabriczy-Glembay v predstavi Gospoda Glembajevi v režiji Ivice Buljana in z vlogo igralca v predstavi Pri nas je vse v redu v režiji Ivane Djilas. V vsaki od njih je bil »radikalno drugačen«, a hkrati prepoznaven, avtorski. S tem je »potrdil svoj nesporni talent in hkrati navdušil s svojim igralskim razponom«.

A največji razpon je pokazal prav v vlogi kurjača Mikołaja Wojtaszka v Ponoreli lokomotivi. Sunkovito in nepričakovano in še spretneje, kakor je igral klavir, katerega se je prvič lotil šele ob snovanju te vloge, je na odru preigral vse, »od brutalne telesnosti do skoraj veseljaške fatalistične ležernosti«.

Tudi sam priznava, da je bila ta izkušnja najintenzivnejša doslej. Vse se je poklopilo, ne le aktualna tematika in kakovostna ekipa, ampak tudi to, da so se odlično ujeli in dihali kot eno. In to se mu zdi ključno. Podobno je že prej občutil denimo pri sodelovanju z Igorjem Samoborjem v predstavi Bobby in Boris. Temeljito sta se poglabljala v zgodovino ameriškega in ruskega šahovskega velemojstra ter njunih dvobojev, ki sta jih nato reuprizorila na pamet, čeprav sam pred tem šaha sploh ni znal igrati. Takrat je stal nasproti prvaku Drame, a bila sta enakovredna nasprotnika.

Že kot mulc je rad nastopal, oponašal je denimo pevce, a le pred domačimi. Za občinstvo je bil čisto preveč sramežljiv. Bolj se je navduševal nad raziskovanjem in tudi risanjem zemljevidov, pa tudi nad potovanji z vlaki, s katerimi je prevozil precejšen kos Evrope. Na odru se je prvič znašel, potem ko sta skušala skupaj s prijateljem na nekem taboru s prepevanjem ob kitari očarati dekleta, a sta pritegnila pozornost učiteljice, ki je pripravljala muzikal Brata (Blood Brothers). Povabila ju je na avdicijo in na njuno veliko presenečenje sta jima pripadli naslovni vlogi. Že takrat ga je usodno posrkalo v gledališče, čeprav si tega ni želel priznati. Resno je razmišljal o študiju geografije, a potem ko je izpite za študij igre na AGRFT opravil že v prvem poskusu, ni bilo več poti nazaj.

In še dobro, da je ni bilo. Že v drugem letniku akademije je prvič stal na odru osrednjega nacionalnega gledališča. Pravzaprav na odru ljubljanske Drame niti ni toliko stal kot besno treniral, saj je v uspešnici Alamut, ki sta ji odrsko podobo vdihnila Dušan Jovanović in Sebastijan Horvat, upodobil enega od fedaijev, ki so bili v imenu vere in svojega gospodarja pripravljeni žrtvovati tudi svoje življenje.

Prvo pravo, odmevno vlogo pa mu je leto kasneje prinesel Ojdip v Korintu v režiji Ivice Buljana. Predstava je bila leta 2006 zlasti zaradi golote obeh, že uveljavljenega Marka Mandića in njega, novinca, za marsikoga pretirano provokativna, a kritikom je kmalu zaprla usta, saj je postala velika zmagovalka Borštnikovega srečanja, sam pa je dobil tudi nagrado za najboljšega mladega igralca. Še prej mu je študentska igra Zdravnik po sili prinesla Severjevo nagrado.

Takrat je dokaj hitro obveljal za enega naših najobetavnejših igralcev mlajše generacije, a njegova polna zasedenost in sploh angažma v zadnjem letu pričata, da ga stanovski kolegi danes ne vidijo več kot zgolj obetavnega, temveč kljub mladosti, ima namreč osemindvajset let, že kot zrelega igralca. Navsezadnje so prav s to ugotovitvijo zaokrožili tudi utemeljitev njegove tokratne nagrade.