»Veseli me, če se je s tem odprla možnost, da nagrado dobi več žensk in tudi več sodobnih umetnikov ne glede na spol.«

Marija Mojca Pungerčar: »Umetniki in drugi izobraženci smo novi proletariat«

Prva umetnica, ki je prejela Jakopičevo priznanje

Marija Mojca Pungerčar je pred dnevi postala prva slovenska umetnica, ki je prejela Jakopičevo priznanje – nacionalno priznanje za dosežke v likovni umetnosti, ki ga podeljujejo Moderna galerija, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Društvo likovnih kritikov ter Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Že res, da so priznanje tokrat podelili prvič (v dveh izvodih; drugi dobitnik je Silvester Plotajs Sicoe), saj so ga vzpostavili, da na likovnem področju ne bi podeljevali zgolj ene stanovske, Jakopičeve nagrade, a tudi ta je šla v dolgi, več kot štiridesetletni zgodovini podeljevanja le izjemoma v ženske roke – doslej so jo prejele le tri umetnice, Adriana Maraž (1977), Metka Krašovec (1983) in Marjetica Potrč (2003).

Pungerčarjeva je Jakopičevo priznanje prejela za svoj petletni umetniški opus, to pomeni, da je žirija opazila njene številne umetniške in brez izjeme tudi družbenoangažirane projekte. Takšne so denimo Tablice smrtnosti, s katerimi se je lotila demografskih statistik v zavarovalništvu, ki jih občuti kot prikrito diskriminacijo žensk v kapitalizmu, pa interdisciplinarni projekt Umetnik/-ica v medijih, umetniška knjiga How Has Art History Changed, razstave projekta Bratstvo in enotnost in projekt Pred domačim pragom, s katerim je spremljala spreminjanje soseske pod pritiski neoliberalizma. Eden njenih najbolj prepoznavnih projektov je Socialdress, v okviru katerega nastajajo obleke, kakršnih ni mogoče kupiti v trgovini, temveč jih je mogoče le izdelati. Vsoboto, 27. aprila, bo na festivalu Trouble v Bruslju vodila celo pravi celodnevni šiviljski maraton s 45 udeleženkami in udeleženci, ki mu bo sledila še razstava.

Pungerčarjevo poznamo tudi kot urednico Artservisa, spletnega portala za sodobno umetnost in sodobne umetnike, pa tudi kot eno najdejavnejših predstavnic samostojnih ustvarjalcev na področju vizualne umetnosti.

Zanima me, koliko nagrad ste prejeli, preden so vam dodelili priznanje Riharda Jakopiča?

Se hecate? Vas res zanima številka?

Res.

V študijskem obdobju sem dobila nagrado Likovne kolonije AERO, nič finančnega, le priznanje, ki po izstopu iz šolskega sistema pove, da se je vredno še malo potruditi. Na začetku resnejše umetniške poti sem leta 1995 na Reki prejela nagrado Bienala mladih umetnikov za svojo prvo site-specific instalacijo Cerche la Femme, ki jo je Galerija Škuc izbrala za slovensko selekcijo Bienala, lani pa nagrado na Festivalu neodvisnega filma v Trzinu za dokumentarec Čas za sprehod. Jakopičevo priznanje je torej četrto po vrsti.

In kaj so doslej nagrade prinesle finančno?

Finančne posledice bodo sedaj nastopile prvič, za Jakopičevo priznanje bom dobila tisoč evrov.

Kakšen pa je vaš osebni odnos do tega zadnjega priznanja?

Pred nekaj leti me je zaskrbelo, ali bom kdaj sploh še dobila kakšno nagrado. Skrbelo me je, kako bom preživela v »penziji« s 350 evri. Izračunala sem, da bo moj sin še študent, ko bom odšla v pokoj, in bom krvavo potrebovala dodatek za uspešnost, »republiško priznavalnino« pri pokojnini, če jo bodo takrat sploh še izplačevali.

Na likovnem področju je zelo malo nagrad; tu so Prešernova in Jakopičeva nagrada pa nagradi trend in zlata ptica, nekaj nagrad je tudi za mlade umetnike. Hkrati so nagrade eksplicitno navedene v pogojih za pridobivanje pravice do tega, da ti socialne prispevke plačuje država. Prizadevanja civilne družbe za zmanjšanje pomena nagrad pri podeljevanju te pravice žal niso obrodila želenih sadov. Ko skušaš najeti neprofitni atelje za delo, se moraš postaviti v vrsto skupaj z nagrajenimi umetniki, ki imajo prednost. Ko pa se pot prevesi proti upokojitvi, se začneš zavedati, da lahko nagrade nekoliko zvišajo znesek pokojnine.

»Nisem ravno tip umetnika kolonizatorja. Navsezadnje so me večkrat klicali novinarji, saj sem bila med redkimi, ki so kaj vedeli o življenju tujih delavcev na začasnem delu v Sloveniji.«

Ste kak poseben primer med umetniki, da bo vaša pokojnina tako nizka?

Ne, takšne so pač pokojnine samozaposlenih v kulturi, umetnikov, kuratorjev, kritikov, producentov … ki so pretežni del svojega življenja sicer izkazovali izjemne rezultate, na podlagi katerih so pridobili pravico do plačanih prispevkov za socialno varnost. A višina pokojnine je povezana z višino vplačanih prispevkov. Ministrstvo za kulturo jih samozaposlenim kulturnikom vplačuje po drugi najnižji stopnji, ta pa bo po novem celo najnižja, ker se je spremenila pokojninska zakonodaja.

Kaj pa to, da ste prva ženska, ki je prejela priznanje, pomeni za polje sodobne umetnosti?

Upam, da moja nagrada ni samo prva lastovka, ki še ne prinese pomladi. Veseli me, če se je s tem odprla možnost, da nagrado dobi več žensk in tudi več sodobnih umetnikov ne glede na spol. Ob podelitvi sem imela krajši nagovor in spregovorila sem o tem, da sem s prejetjem nagrade povečala šibko zastopano žensko kvoto v zgodovini te ugledne nagrade in da so šibko zastopani tudi sodobni umetniki, hkrati pa sem opozorila na koristnost nagrad za samozaposlene umetnike.

Mislim, da ne bom zaradi nagrade delala nič manj ali več. Nimam še občutka, kaj pomeni za stroko, verjetno prav veliko ne. Zdi se mi tudi, da je kultura kot celota izgubila pomen, čeprav pri tem ne gre zgolj za vprašanje likovne umetnosti. Stroka je pri nas razcepljena na sceno, »odvisno« od države, in neodvisno sceno. Zadnja leta sem se zavzemala, da bi neodvisna scena sama ustanovila svojo nagrado v okviru Odprte zbornice za sodobno umetnost ali Asociacije. A se to ni zgodilo. Veliko sodobnih umetnikov ima namreč ambivalenten ali odklonilen odnos do nagrad. Vedo, da se za njimi skriva neka »kuhinja«, in nočejo biti del sistema, v katerem gre tako veliko stvari narobe. Dejansko se ne prijavljajo pogosto za nagrade, ki se podeljujejo, čeprav imajo številni svoje zavode in društva in bi jih lahko kar ti prijavili za nagrado, podobno kot to počnejo akademije s svojimi profesorji ali cehovska društva s svojimi člani.

»Zadnje čase se sodobni umetniki povezujemo, vendar ne zaradi skupnih umetniških praks. Povezuje nas skupen problem, ker se nam slabšajo razmere za delo in življenje.«

Glede na razmere v državi bi pričakovali, da bodo umetniki stopili skupaj …

Razmere so takšne, da smo iz sistema nagrad izpadli predvsem umetniki srednje generacije, ki delamo sodobno umetnost. Ko smo tej umetnosti utirali pot, so nas nagrade obšle. »Modernisti« so imeli bolj utečen sistem nagrajevanja, likovna umetnost je bila takrat bolj pregledna v smislu medija – obstajali so le kiparstvo, slikarstvo in grafika. Danes je ohranjeno približno prav toliko nagrad, področje likovne in vizualne umetnosti pa je bolj razvejeno. Prevladuje tudi vtis, da je bilo včasih umetnikov manj, čeprav je ta varljiv, ker v preteklosti niso bile dovolj vidne umetnice. Le redke med njimi so bile deležne pomembnih nagrad. Ko so se mladi umetniki, moški, uveljavili, so dobivali Prešernova priznanja, potem morda Jakopičevo nagrado in končno veliko Prešernovo. Večina naših profesorjev na akademiji je imela za seboj takšno pot.

Sami ste Jakopičevo priznanje prejeli za umetniški opus v zadnjih petih letih, ki je zelo družbeno angažiran. Vanj sodi tudi projekt Bratstvo in enotnost in fotografije, ki prav zdaj gostujejo v zagrebških Klovićevih dvorih na skupinski razstavi Aftermath.

Tam so razstavljeni fotografski diptihi, ki jih sestavljajo fotografije, posnete na istih prizoriščih najprej leta 1958, nato pa 2006. Podobe prikazujejo gradnjo dolenjske avtoceste. Starejše fotografije je posnel moj oče, ko so gradili magistralko Bratstva in enotnosti, novejše pa so nastale v sodelovanju s fotografinjo Nado Žgank leta 2006, ko je bil na istem mestu zgrajen nov avtocestni odsek. Poleg fotografij je razstavljen tudi dokumentarni video, v katerem gradbinci iz Bosne, Makedonije, Hrvaške, s Kosova, iz Slovenije in Bolgarije govorijo o svojem delu in življenju. Snemala in obiskala sem jih tudi v samskih domovih, kjer so živeli v času dela v Sloveniji. Razstava Aftermath, ki jo je zasnoval slovenski Center za sodobno fotografijo Photon, sicer po svetu potuje že drugo leto.

O takšnih, družbenokritičnih projektih je slišati, da niso čisto »zares«, da umetniki izkoriščajo družbene teme za samopromocijo in svoj uspeh, da družbe z umetnostjo ni mogoče spremeniti.

Projekt sem naredila leta 2006, ko problematika tujih delavcev v Sloveniji še ni bila del javnega diskurza. Projekt je nastal v soprodukciji KUD Trivia in Galerije Simulaker, kjer je bil najprej razstavljen. Kustosi in galerije se takrat niso potegovali, da bi ta projekt še kje razstavila. Leta 2008 sem dobila priložnost projekt predstaviti v Ljubljani v obliki spremljevalne razstave mednarodne konference Nove paradigme, novi modeli – Kultura v zunanjih odnosih EU. To se je časovno ujelo z obdobjem, ko se je problematika migrantskega dela že bolj prebila v javnost, in projekt je takrat postal aktualen.

Glede izkoriščanja pa bi rekla, da nisem ravno tip umetnika kolonizatorja. Če je kakšno »izkoriščanje«, upam, da imajo tudi nastopajoči ali udeleženci v mojih projektih kaj od tega. Navsezadnje so me večkrat klicali novinarji, saj sem bila med redkimi, ki so kaj vedeli o življenju tujih delavcev na začasnem delu v Sloveniji. Lani mi je eden od varnostnikov, ki nastopajo v filmu Čas za sprehod, povedal, da so profesorji na Biotehniški fakulteti šele po mojem filmu zares »opazili« varnostnike, ki tam delajo.

Kaj pa vas žene k delu?

Motivi so različni. Včasih se po naključju seznanim s situacijo, ki se mi zdi zanimiva in o njej ni veliko znanega. Pri projektu Bratstvo in enotnost me je pritegnilo to, da na isti lokaciji, ki jo je leta 1958 fotografiral oče, spet potekajo gradbena dela. Isti prostor, drug čas. Tja sem se odpravila po fotografsko gradivo, a težko fotografiraš ljudi, ne da bi z njimi vzpostavil stik. Šele ko sem prišla z njimi v stik, sem se začela zavedati problematike, ki je v naslednjih petih, šestih letih postala velika tema v lokalnem prostoru. Tema je velika, eksistenčna, hkrati pa le kamenček v zgodbi o propadu slovenske gradbene industrije, ki je takrat še ni bilo mogoče videti. Lahko sem prikazala le droben delček te zgodbe.

Podobno se je zgodilo z mojim projektom Singer iz leta 2003, ki govori o propadu slovenske tekstilne industrije. Takrat še ni bilo slutiti, da je to prvi korak k splošni brezposelnosti. Čeprav so ženske množično odpuščali, se je zdelo, kot da družba lahko funkcionira naprej brez težav … Seveda ne more!

V umetniški praksi in v tem, kar počnete za preživetje – urejate Artservis, spletni portal za sodobno umetnost in sodobne umetnike –, pa tudi kot oseba ste neprestano v drži človeka, ki iz lastnega življenja črpa gradivo za vse, kar počne. Menite, da je vaš socialni položaj takšen, da spodbuja tovrstne umetniške projekte? Bi v drugačnem položaju ustvarjali drugače?

Zdi se mi, da so razmere sedaj podobne po vsej Evropi. Povsod smo umetniki ogrožena vrsta. Po družinskem izvoru izhajam iz delavskega okolja, delavske teme pa so mi blizu tudi zato, ker čeprav sem umetnica, še vedno po svoje ostajam v istem socialnem razredu, saj smo umetniki in drugi izobraženci novi proletariat, samozaposleni umetniki pa tudi prekariat. To, da obstajajo povezave med starim in novim delavskim razredom, sem opazila že pred desetimi leti. Takrat, leta 2003, sem prav za Mladinin Striptiz povedala, da imam s tekstilnimi delavkami, čeprav sem umetnica, v marsičem tudi skupno prihodnost: oba poklica sta ogrožena, oboji pomenimo odvečno delovno silo in smo težko zaposljiv kader. Oboji smo socialno nezaščiteni, izvrženi iz ekonomskih odnosov. V brezposelnosti tekstilnih delavk sem takrat zaslutila napoved splošne brezposelnosti.

Umetnostni zgodovinar Terry Smith trdi, da sodobna umetnost v velikih urbanih središčih zahodnega sveta nastaja na podlagi modernistične tradicije, v deželah tretjega sveta in na obrobju Evrope temelji na političnih in socialnih temah, najmlajše pa je polje umetnikov, ki delujejo transnacionalno in ustvarjajo umetnine za občinstvo na podlagi osebnih izkušenj. Vaša praksa je nekje med drugo in tretjo skupino, ki sta v nacionalnem polju vsaj delno tudi generacijsko determinirani.

Kar se mladosti tiče, se ne pustim več zmerjati z mlado umetnico, saj je za mano trideset let umetniškega delovanja. Nisem več mlada umetnica, le takšne karierne poti, ki bi jo pričakovali od umetnika s toliko leti delovne dobe, ni za menoj. Toda na to nimam veliko vpliva, to je problem sistema. Zame je pomembno, da reflektiram svojo pot takšno, kakršna je. S tem, kam sodim, pa se ne obremenjujem. Večino stvari sem ustvarila zunaj dialoga s kustosi, kuratorji in kritiki. Če pa me kakšen kustos uvrsti v svojo selekcijo ali me teoretsko umesti v kako vitalno polje, sem vesela.

Morda pa bo k večjemu dialogu, vsaj dialogu o vašem delu, spodbudilo Jakopičevo priznanje?

Bomo videli. Zadnje čase se sodobni umetniki povezujemo, vendar to ni povezano z vprašanji vsebine umetniških praks. V Odprti zbornici, Asociaciji in drugod se povezujemo zaradi skupnih interesov, da bi izboljšali razmere, ki jih za samozaposlene in nevladni sektor v kulturi kroji pristojna zakonodaja. Povezuje nas skupen problem, ker se slabšajo razmere umetnikov za delo in življenje. Različna umetniška izhodišča in ustvarjalne poetike nas pri tem ne združujejo, niti ne ločujejo. Morda bi bilo dobro, da bi govorili tudi o tem, ampak ne govorimo, najbrž zdaj za to ni pravi čas.

Zdaj se mi zdi najpomembneje, da se umetniki sami aktiviramo za dosego skupnih ciljev. Morda bo med temi cilji kdaj tudi sooblikovanje sistema, v katerem krožijo nagrade, in sicer tako, da bi sodelovali pri tem, kako se nagrade dajejo, ne le sprejemajo. Potencial nagrad, ki lahko pomenijo tudi socialni korektiv, bi bil namreč veliko bolje izkoriščen, če bi nagrade dobilo več samozaposlenih umetnikov, saj zanje nagrade niso le češnja na torti, ampak imajo lahko tudi eksistenčni pomen.